Neomejen dostop | že od 9,99€
»Nekega dne bomo umrli, do takrat je lahko lepo,« je v knjigi Človeško telo zapisal Bill Bryson, briljantni ameriško-britanski pisatelj, znan tudi po svetovni uspešnici Kratka zgodovina skoraj vsega.
In kaj je pravzaprav lahko lepo? Zagotovo je to jutro, četudi megleno, z najdražjimi za mizo v domači kuhinji. Ko diši po vroči turški kavi, iz radia pa nas dokončno prebudijo jazzovski takti iz Take Five Dava Brubecka, kot da bi stopnjevali pospešek v nov dan. V – kot si vsakič zaželimo ob odhodu, vsak po svojih opravkih – lep dan!
Tudi v avtu, med preklapljanjem postaj večinoma s poročili, ko iz zvočnikov naenkrat zadoni prodorni komad Beautiful Day (Čudoviti dan) legendarne skupine U2 in glas pevca Bona z refrenom Don't let it get away (Ne dovoli, da ti ubeži) več kot prepriča, da je res vseeno tudi, če stojiš v kakšnem prometnem zamašku.
Čeprav mnogi trdijo, da je v življenju samo 30 odstotkov lepega, večino, torej 70 odstotkov, pa slabega, bi se morali truditi obrniti to razmerje. Vsak zase. Morda za začetek v skladu z znanim navodilom »one day at time«, torej dan za dnem, vsak dan posebej, kot gre tudi v pesmi kantavtorja Krisa Kristoffersona.
Ko na koncu dneva v najljubši restavraciji zaigra, s počasno vokalno dostavo in instrumentalno podlago na klavirju, še brezčasni Perfect day (Popoln dan), ki ga je pred pol stoletja napisal kontroverzni rocker Lou Reed, potem ko je 24 ur preživel s svojo zaročenko v newyorškem Centralnem parku, smo lahko srečni, če smo bili ves dan z nekom, ki ga imamo radi. Ali kot gredo verzi znane pesmi hrvaške skupine Parni valjak: Ti i ja, sunčan dan, eto razloga za smijeh ... Prevod zagotovo ni potreben. Ujemimo ritem! Dan za dnem.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji