Dobro jutro!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Dobro jutro

Tvist treh babic

Ko duša zavibrira z morsko struno, se pred nama razgrne čudežna dežela.
Ena od 21 vrst morskih babic v Jadranu. FOTO: Manja Rogelja
Ena od 21 vrst morskih babic v Jadranu. FOTO: Manja Rogelja
7. 8. 2024 | 05:00
2:48

Naša Mila jih še nima sedem, toda potapljanje ji gre od rok in z učenjem nima težav. Brez plavutk se potopi dva metra in pobere polžkovo hišico z dna. Zdaj je čas, da se nauči brcati s plavutkami in dihati skozi dihalko. Enostavno kot fižol, porečete. Pa ni. S plavutkami mora brcati čisto drugače, dihalka ob maski je še večja ovira, saj zahteva nemogoče – dihanje skozi tesno zaprta usta. Predvsem pa otrok težko sprejme navodilo, da mora v vodi mirovati, lebdeti na površini in postati eno z gladino. Če po naključju pljuskne val v dihalko ali če pomotoma potisne glavo pregloboko, ni panike. To še ne pomeni, da se utaplja. Lahko požre nekaj vode in celo zakašlja. Morje je namreč zdravilno in pouk poteka v en meter globoki vodi.

Salpe so pogoste tudi v našem morju. FOTO: Damocean Getty Images/istockphoto
Salpe so pogoste tudi v našem morju. FOTO: Damocean Getty Images/istockphoto

Ko za hip umiri telo, ko duša zavibrira z morsko struno, se pred nama razgrne čudežna dežela. Pred nosom plešejo tvist tri ali štiri babice. Na levi se zaganja jatica dojenčkov salp, izza skale radovedno kuka teritorialno gospodovalna pirka, celo dve najmlajši oradelici iz zaliva švigata sem ter tja. Velike rakovice, ki huškne pod skalo, niti ne vidi, kar je bolje, ker bi sicer pobegnila iz vode. Malo naprej se preteguje morska kumara, celo en volek nekaj miga in tik pod gladino med rebračami švigajo skoraj nevidno majhne iglice. Vsako bitje terja zase drugo oko. Ampak, pozabi na očesa, zdaj je toliko dela z dihanjem, pljuvanjem vode iz dihalke na povsem novem potovanju v akvariju za začetnike.

Kot blisk je minilo 25 minut, ko nona zahteva prekinitev učne muke. Jaz pa lahko z olajšanjem zaplavam še sam, da preverim domače morsko dvorišče. Tudi sam sem na preizkušnji – prvič v življenju s kopalkami z žepi v morju. Naenkrat brezbrižno potipam in začutim nekaj v žepu. Skoraj bi me kap. Od učiteljskega stresa sem v žepu pozabil ključ od avta. Sem se že videl, kako pešačim domov po rezervnega. A glej čudež! Celo dodobra namočena ključna elektronika je brez dihalke preživela prvo potapljaško učno uro, odprla avtomobilska vrata in pognala motor. Deluje. Za zdaj. Vsaka šola res nekaj stane.

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine