Srečen dan

Po tednih na morju je bilo kopanje v smaragdni sladki vodi, v objemu zelenja in gora nekaj povsem drugačnega, bolj svežega in umirjenega. Bilo je ležanje na lesenem podestu, z otokom, čolniči in labodi v ozadju, za družbo pa naši sosedi Veselovi z ljubljanskega naslova, ki so dopustovali na vikendu.

Na enega od zadnjih počitniških dni se je do turističnega bisera valila komaj premikajoča se kolona, neusmiljena sončna pripeka je občutno dvigala temperaturo tudi pod hlajeno pločevinasto streho. Toda v Veliki Zaki je vendarle čakala velika sreča za kar veliko denarja (predzadnje prosto parkirno mesto – za 5 evrov na uro) ter ravno dovolj prostora za stola v senčnem jezerskem parterju. Po prvi osvežitvi je manjkala le še kapljica opojne razvade.

Toda mladenič za šankom je prijazen pozdrav tedaj edini gostji pretopil v grenko obsodbo trenutka: »Zelo mi je žal, a danes ni vaš srečen dan!« Pokroviteljsko je pribil ponižno prošnjo, ali bi tisti espreso morda vendarle lahko natočil v skodelico, da bo prišla nazaj še isti hip, ko bo prazna, in da bom zastavila, skoraj karkoli bo zahteval.

»Če bi vsem tako ustregel, vi bi vzeli eno, poleg vas pa še šest drugih, in tako bi vsak dan ostali brez mnogih skodelic. Ne poznam vas in vam ne morem zaupati,« je govoril obrnjen k aparatu, iz katerega je temna snov curljala v lonček. »Povsem razumem … ampak najbrž nobenemu ne ustrežete … in če bi meni, bi mi polepšali dan …« je bil zadnji poskus, utišan z ugotovitvijo o pač zame nesrečnem dnevu. Zapitek 2,8 evra sem morala poravnati pri kolegu, vse skupaj pa pozabila z nekaj skoki s pomola.

Treba je bilo še na kremšnito na drugo stran jezera, kjer nas je na srebnem pladnju in belem prtičku pričakala še ena lekcija o kavi in živ­ljenju: »Sreče se ne da kupiti, lahko pa kupimo kavo, kar je v bistvu precej enako.« A na Bledu sreče res ni mogoče povezati s kavo.