»Sram vas itak ni«

Ko smo pred desetletjem likovno in vsebinsko prenavljali časopis, so nam bralci skorajda enoglasno sporočali: Dovolj imamo slabih novic. In smo iskali nekaj novega, drugačnega, nekaj, česar v časopisu do takrat še ni bilo. Delovno smo jo poimenovali »zgodba, ki polepša dan«. Nasmejala bo, raznežila bralca, poudarjala izjemne dosežke, dobre ljudi in nenavadne dogodke.

Peter Kolšek je 17. oktobra 2011 napisal prvo Dobro jutro. O kulturi neprestanega nakupovanja, ki jo je do popolnosti izmojstril srednji razred. Za njim so prišli maratoni, ki smo jih pretekli, filmi, knjige, ki smo jih prebrali, zgodbe o spomladanskih zvončkih, plaži, s katere se vidi Trst, zeleni in rdeči luči na semaforju, čevljih za 14 evrov, tudi o čisto navadni knofljici. Bralci so naše zgodbe o malih, nepomembnih rečeh, v desetletju dobrohotno sprejeli, v mnogih so se prepoznali tudi sami. Dokler ni nastopila epidemija in smo bolj ali manj ostali doma. Z njo so tudi Dobra jutra postala drugačna; med lepe misli, nostalgijo, spomine in sanjarjenja je treščil covid-19 in vse, kar je povezano z njim.

Nekega jutra me na enem od družabnih omrežij pričaka jezni bralec. »Kakšne smernice in navodila ste dobili novinarji, da že leto in pol propagirate cepljenje navkljub vsem zablodam?« Še preden sem uspela odgovoriti, da zaupamo v znanost, ga je zanimalo, ali so posredi kakšna plačila. Drugi je kar naravnost napisal, da upa, da se mi to splača in da bo padel kakšen »evrič«. In - »če sem že slišala za sodišče, ker ta dan bo zagotovo prišel. Sram vas itak ni«. Tretja bralka, ki v cepljenje »dvomi«, mi je razložila širšo sliko; od farmacevtskih gigantov do pljučne embolije, ki jo je doživela na nočnem medcelinskem letu. »Kar želite predstaviti, je svetlobna leta od tega, kar sama doživljam in doživljajo tudi drugi.«

V zadnjem času zaznavam nekakšen naval na svoje virtualno prijateljstvo. Pa ne iz prijateljskih nagibov.