Slovenija do raja

Neredne govorilne ure s prijateljema nadvse lucidnih misli so tokrat spet zašle v, kaj pa drugega, novo zanimivo smer. Debata se je kot naročeno skladala z bližnjim martinovanjem, torej nagnjenosti slovenskega naroda k čezmernemu uživanju alkohola, še bolj pa smo se posvetili naši nemogoči mentaliteti – biti najboljši v vsem.

Smo res neke vrste izbrano ljudstvo, ki kljub številčni skromnosti na majhnem prostoru premore toliko sposobnih ljudi, izjemnih idej, neverjetnega poguma in garaške vztrajnosti, da pogosto s svojimi dosežki takšne in drugačne vrste prestopimo meje lastnih zmogljivosti in nam mora šele življenje samo pokazati, da vendarle nismo nobeni nadljudje.

Ne vem, ali Slovenec s pogledom globoko v kozarec išče zgolj dno odrešitve, vsekakor pa v vseh mogočih okoliščinah kot zvestega spremljevalca vselej povabi vsaj pivo ali špricar. Da bi iskal nadgradnjo družabnosti in posebno vrsto sprostitve? Morda, toda verjetno še bolj želi ne vem komu dokazati, da je kljub zaužitemu alkoholu lahko »normalen«. Da funkcionira, ker da lahko z močjo volje premaga vse škodljive učinke ognjene vode. Še več, postane neverjetno ustvarjalen. Če verjamete ...

Torej biti boljši tudi od tega zahrbtnega sovraga, kakor, denimo, s svojimi tekmeci opravijo mnogi slovenski športni asi. Biti boljši od vsakega mojstra in zgraditi hišo, položiti ploščice, popraviti avto. Biti boljši od vsakega voznika in postaviti rekord do počitniške destinacije. Biti boljši od sodelavca ter hitreje in bolje opraviti vse naloge. Biti boljši od zdravnika ter postaviti lastno diagnozo in potek zdravljenja. Biti boljši od soseda in ... Uf, saj veste, koliko je tega, kajne?

V zavzetem pehanju tudi za nepomembnimi in celo škodljivimi zmagami bi lahko kot narod končali celo v raju. Bojim se, da bo ta izginil, če jim vsilimo slovenska pravila življenja. Potem nam ostane le še pekel.