Škis v nemilosti

Kako se vse obrne! Leta, ko je bila hiša polna majhnih otrok, so minila in njihove neubranljive prošnje »igraj se z mano« so potihnile. Zdaj sobivamo kot družina bolj ali manj zrelih odraslih. V praznični preobilici časa smo enega od večerov določili za zabavo, na katero smo že skoraj pozabili. Tarok!

Pisana skupina smo, v njej je tudi prekaljeni igralec, ki se pri štetju tarokov nikoli ne zmoti. Kilometrino si je nabral že v najstniških letih, igranju v štiri ni naklonjen. Vmes je podmladek, ki si je nekaj izkušenj pridobil na taborjenjih, in nekdo, ki bi glede na leta igro lahko obvladal, pozor, uporabljen je pogojnik. Skratka, družba, za prvega favorita komaj vredna besede nasprotnik.

Še preden smo razdelili karte, smo se strinjali: brez zmerjanja, ne glede na neumne poteze, ki jih bomo skoraj gotovo naredili. Za denar in čast ne bomo igrali, za kaj torej? Zmagovalec bo izbral gostilno, v kateri bomo naslednji dan naročili kosilo, dva naj bosta zadovoljna z zlato sredino, zadnjega, že tako potrtega, pa naj doleti še pospravljanje osipajoče se novoletne jelke.

Kar kulturno smo igrali, brez opaznega goljufanja, brez zmerjanja, po najboljših močeh. Eni so se menda šlepali, drugi so igrali na vse ali nič, čeprav so jim karte ves večer namigovale, da jim niso naklonjene. Na prvo mesto se je zadovoljno zavihtel prvi član podmladka, na zadnjem pa je na začudenje vseh pristal nesporni favorit. Seznam, ki ga bo najbrž težko ponoviti, smo vsi, razen poraženca seveda, fotografirali, nekdo je list precej hitro skril in ga shranil, da ne bo potvarjanja zgodovine.

Še danes ne vemo, katera rana je prvega od zadaj bolj skelela. Vrstni red ali to, da je moral ob razigranem vzdušju soigralcev vzeti v roke metlo in smetišnico. Karte že nekaj časa ležijo na polici, bo že prišel spet trenutek zanje. A previdno, saj vemo, kako hitro se vse obrne.