Samo pes?

Moj pes ima tako veliko srce, da se mi tisto, kar mi je veterinar dejal po ultrazvoku, ni zdelo prav nič čudno. Moj Woody ima tako veliko srce, da je v njem prostor za vse moje otroke, ki jim liže roke vsakič, ko jih vidi, vse moje prijatelje, ki jim ponuja tačko, ko pridejo na obisk, vse ljudi v parku, ki jih srečujeva med sprehodom. On je pes z velikim srcem.

Zdaj pa je to težava, ki mu bo morda dopustila le še nekaj mesecev ali, če bova imela veliko srečo, leto dni življenja.

Naj mi nihče ne reče »to je samo pes«. Kdor te moje žalosti ne more umestiti v svoj racionalni, antropocentrični univerzum, naj me samo pusti pri miru. Woody ni »samo pes«. Pes zame ni »človekov najboljši prijatelj«. Moja najboljša prijateljica je Nataša. Z njo delim vse in se o vsem pogovarjam.

Woody pa je najboljša različica moje duše, bitje, s katerim se pogovarjam brez besed, razposajenost, ki sem jo zdavnaj prerasla, energija, ki me hrani, ko mi zmanjka optimizma. Ta veliki koder je najsvetlejši kotiček moje podzavesti. In zato naj mi nihče ne reče, da je »to kljub vsemu samo pes«.

Te dni sem veliko razmišljala o tem, zakaj imajo ljudje pse. Mislim, da zato, ker imajo potrebo po tem, da nahranijo lepoto svoje duše, zato, ker želijo nekomu povedati ljubezensko zgodbo, a ne vedo, ali jih bodo drugi povsem razumeli, zato ker … ni treba, da obstaja »močan razlog« za ljubezen. Kajti vse dokler je tukaj z nami pes, je ljubezen kot ptica, izpuščena iz kletke.

Mislim, da imamo pse zato, ker želimo biti boljši ljudje.

Zato naj mi nihče ne reče, da je »to vendarle samo pes«. Počnem vse, kar je v moji moči, da bi Woodyjevo srce še dolgo zdržalo, kajti v njem je veliko bogastvo. V tem povečanem srcu je ljubezen, o kateri poskušajo pisatelji napisati romane, o kateri želijo režiserji snemati filme, o kateri bogovi sanjajo v mitologijah tega sveta.

Woody ne poskuša nič od tega. On samo ljubi. Čisto in brezpogojno. Lahko človek ljubi tako veličastno? Ali je vedno »samo človek«.