Selfiji v oazi

S kraji iz kategorije »nujno je treba videti«, zlasti naravnimi znamenitostmi, je tako: želiš si, da bi bil tam sam, a enako si želijo množice drugih. Tako sem si med dopustovanji na Kreti več let želela obiskati plažo Preveli, ki slovi po soteski z naravnim palmovim gozdom, po katerem teče bistra reka. Letos sva na jugu končno prodrla malce vzhodneje in na vrsto je prišla Preveli.

S hriba, kjer je plačljivo parkirišče, ki že nakazuje priljubljenost destinacije, se do plaže vije steza, ki jo je mogoče prehoditi v vsakršni obutvi, na plažo pa te lahko dostavi tudi vodni taksi. Že z vrha steze je soteska s palmovim gozdom in zeleno reko videti kot s photoshopom obdelan miraž, tako nenaravno lepa je.

Čudež narave mistificira dejstvo, da nihče ne ve, kako so palme prišle tja. Po eni od razlag so njihova semena vanjo zanesle ptice, ki so se med selitvijo iz Afrike ustavile ob reki. Še bolj nenavadno je, da je palmov gozd leta 2010 uničil požar – vsaj tako je sprva kazalo. A kmalu so iz počrnelih debel pognali mladi listi. Močen veter je ogenj skozi gozd ponesel tako hitro, da je ožgal le zunanjost debel. Ker je ogenj uničil podrast, so palme pognale še bujneje.

Gozd je prekrasen. Palme se sklanjajo nad vodo, ki se po soteski navzgor živahno pretaka med balvani. Oaza sredi (skoraj) puščave. A v njej ni miru. Ob bregu družina fotografira vsakega družinskega člana posebej, na podrti palmi mlad par v kopalkah fluorescentnih barv telovadi s palico za selfi. Našobljena usta (oba), trebuh noter, rit ven. Na produ sredi reke se je mladenka odločila fantu pozirati sezuta, pot je začasno zablokirana. Vsi gledajo samo sebe, narava je le kulisa za popoln selfi. Ko nad glavo začne švigati še dron, nama je dovolj. Obrneva se nazaj. Na enem od najlepših krajev na planetu je zgoščeno vse, kar je narobe s človeštvom. Zazrto vase se k naravi obrne le, ko od nje nekaj hoče, ali pa, zaprepadeno, ko se ta obrne proti njemu. Kot bi rekel Andreas Malm, čas je, da razstrelimo naftovod.