Prepoznave

Na prepoznavi, kjer bi onstran šipce stali agenti enote za posebne potrebe, pardon, primere, še nisem bil. Očitno na pogled nisem tipičen kriminalec, niti zločina še nisem zagrešil, čeprav, vam povem, sem včasih tako nervozen, da bi sredi Ljubljane najraje pljunil po tleh.

Sam pa se grem pogosto igrico prepoznavanja. Nabralo se mi je toliko mesecev življenja, da gre kajpak za identifikacijo obrazov iz preteklosti. Kakšna znana, z desetletji napihnjena in zgubana ličeca iz mladih ali najmlajših let prepoznam na televiziji, ko sem poklicno gostoval v oddaji Radio Ga-Ga, je bil tudi tamkajšnji znameniti tehnikus moj spominski poznanec, pravi, ne ravno neizmerni, bazen preteklih likov pa je Mercator blizu moje osnovne šole, kamor sem ter tja zaidem med drvenjem na Nedelo.

Včasih identificiram obraz, včasih mi klikneta tako ime kot priimek opaženega, opažene, imam tudi to smolo, da so v meni še kako žive podobe, po katerih bi prepoznancem lahko povedal, kaj so v letih uka imeli oblečeno. Ampak te tematike ne načenjam, verjetno bi se le prehudo slišalo. Včasih, kot pred mesecem, do koga pristopim. Bil je in je še vedno S. Š. Dva razreda pred mano je bil, tak barabinček. Potem ko sem se mu predstavil, sem ob piru v pripadajočem bifejčku od njega izvedel marsikaj o svoji podobi v očeh osnovnošolske javnosti. Je kar malo skelelo.

Je pa res, da mene ne prepozna nihče. Res, da sem deloma zaraščen, da nosim špegle, da imam tri milijone manj lask kot nekoč, a grd in suh sem, kot sem vedno bil. Počutim se, kot bi nosil masko.

Sem šel pa tistega lepega dne v kino gledat Popolne dneve. V preddverju zaznaval obraze iz študentskih časov, ko smo bili vsi alternativci, nekateri so to tudi ostali, ob koncu filma, še v temi, pa me je gospa na sosednjem sedežu vprašala, ali sem G. K. Prepoznala me je, končno! Pa ne iz pračasov, ampak ker je ob mojih časopisnih bedastočah na netu objavljen portretek.