Pred vrati raja

Daleč so časi, ko je dopuste ob Bohinjskem jezeru preživljala le peščica domačih turistov. Večina je raje odromala na morje pod borovce, le nekaj posebnežev pa se je leto za letom vračalo ob ledeno jezero, kjer ima dež mlade. Jutra so bila še posebej čarobna, sploh če si ujel trenutek, ko so se nad mirno gladino vile meglice. Pustile so sled, kot da je tam ravnokar neslišno peljala parna lokomotiva.

Potem je prišlo tisto čudno poletje, ko je Slovenija stopila na svojo pot, jezero pa so odkrile množice. In zadnja leta se tudi v Bohinju vse glasneje sprašujejo, kako ubraniti mir in v Triglavskem narodnem parku, našem edinem, ukrotiti horde turistov.

Občina Bohinj je te dni v pripravah na novo turistično obleganje napovedala nekaj sprememb v duhu trajnostnega upravljanja. Ukinili so dve začasni parkirišči ob jezeru in kot alternativo uvedli dve novi v Nomenju in Bohinjski Bistrici, okrepili so javni prevoz, storitev pa bo odslej plačljiva. Želijo si zmanjšati individualni motorni promet v dolini in spodbuditi uporabo alternativnih, bolj trajnostnih sredstev. Tudi Javni zavod Triglav­ski narodni park poziva obiskovalce k odgovornemu obnašanju in uporabi javnega prevoza.

Najbrž ni človeka, ki ne bi prikimal, da je treba varovati in ohraniti osupljivo naravo. Pri tem nam je lahko zgled, resda težko dosegljiv, Švica, v kateri vse teče kot namazano. Dežela je prepredena z železniškimi in avtobusnimi povezavami, do vršacev vodijo gondole in zobate železnice. Potovanje z javnim prevozom je užitek, ki pa seveda stane.

Zato upam, da bo Bohinjcem in vsem nam skupaj uspelo. In da so izkušnje, kot jo je na Bovškem pred leti doživel naš znanec, stvar preteklosti. Ko se je nameraval z izleta vrniti tako, kot je nanj odšel, z avtobusom hop-on hop-off, mu to zaradi velike gneče ni uspelo. Po večkratnih poskusih in daljšem čakanju je vse skupaj poslal k hudiču, prevoz pa prekrstil v, se opravičujem, hop-on f*** off.