Peter, minister za okolje

Peter je na glasbeni oder prvič stopil nekoč zdavnaj, menda na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Leta 1973? Takrat je bil star 20 let. S slavo se mu ni nikamor mudilo. Prvo ploščo je posnel pet let pozneje. Glasbeno pot je združeval z družbenim aktivizmom. Ni mu bilo vseeno, kakšen odnos ima njegova država, Avstralija, do staroselcev. In ni mu bilo vseeno, kaj se dogaja z okoljem.

Bolj ko je bil znan, bolj je prepeval o družbi. Ni okleval, ko je bilo treba kritizirati zadnjo preostalo velesilo. Ko je njegova država leta 2000 gostila letne olimpijske igre, je njegovemu bendu pripadla čast, da nastopi na sklepni prireditvi. Na dogmo, da olimpijske igre in politika ne gredo z roko v roki, je Peter odgovoril s črno majico, na kateri je pisalo Sorry, oprostite. Pač, avstralska politika je pozabila, da bi se morala staroselcem ob velikem športnem dogodku opravičiti za vse zločine in krivice. Ker se vlada ni opravičila, se je opravičil Peter.

Na odru je bil atlet, visoko je skočil v višino in elegantno pristal. Ter tekal z leve proti desni, z desne proti levi, in plesal. Potem se mu je zazdelo, da bi svet spreminjal na političnem odru. Leta 1984 je z avstralsko stranko za jedrsko razorožitev nastopil na parlamentarnih volitvah, pa ni uspel. Leta 2004 je še enkrat kandidiral; postal je član avstralskega parlamenta. Ko so laburisti na volitvah zmagali, je Peter postal minister. Minister za okolje, seveda. Ob naslednji zmagi je postal minister za izobraževanje. S svojo veliko glavo, na kateri ni bilo las, je izstopal iz sivine. Kravato si je vseeno zavezal okrog vratu. V politiki je vztrajal do leta 2013, potem je odstopil. In se vrnil h glasbi.

Čez dve leti bo star 70 let. Pred podnebno konferenco v Glasgowu je s prijatelji posnel pesem Rising Seas, Dvigajoča se morja. Peter Garrett, glas skupine Midnight Oil.