Osemsto evrov

Če jaz rečem, da sem pozabil plačati hotel za 800 evrov, sem se zlagal. Pika. Kdor je kdaj bil v hotelu, ve, da gost prijaznim hotelirjem zlepa ne uide brez plačila.

Če bi se ob tem iz zagate poskušal izvleči z izgovorom, da me nekdo izsiljuje, in to tako, da mi je plačal sobo, bi verjetno vsak še tako naiven otrok padel s stola od smeha.

Podpredsednik vlade in obrambni minister Matej Tonin pa smrtno resno pravi, da je njegov kolega kmetijski minister s svojega položaja štiri dni pred volitvami odstopil, ker je pozabil plačati hotelski račun.

Vse to po trezni oceni obrambnega ministra menda kaže visoko stopnjo politične kulture v njegovi stranki.

Prav. Verjamem mu. Vsaj toliko, kot meni verjame prej omenjeni od krohota solzni smrkavec, ki sem ga »uspešno« prepričal, da sem pozabil plačati sobo oziroma da me hudobci izsiljujejo s plačilom sobe.

Imeti lažnivca na položaju ministra je zavestna odločitev vlade. Ker natanko toliko kot v zgodbice o naivnosti obrambnega ministra verjamem v osebno svobodo vsakega posameznika, da si izbere svojo pot in zanjo odgovarja, naj jim bo.

V Bosni sem velikokrat naletel na meni simpatičen rek: »Sam pao, sam se ubio« (sam je padel, sam se je potolkel). Ta rek se mi zdi še kar slikovito utelešenje osebne svobode na eni strani in osebne odgovornosti na drugi.

Tudi obrambni minister kot zagovornik odstopljenega kmetijskega ministra je imel možnost ne pasti in se ne potolči, pa je izbral drugo možnost.

Če je še dan pred odstopom kmetijskega ministra obrambni branil svojega kmetijskega kolega, ki je bil bojda žrtev izsiljevanja, in je obrambnemu pomembno le to, da je hotelski račun kmetijskega plačan, je obrambnega dan kasneje prevzela neka čudna strast po politični kulturi.

Kaj se je zgodilo z obrambnim ministrom, je uganka. Kako hudo se je potolkel, bomo videli v nedeljo.