O, moj god!

Včasih sem, otročè, zadaj v avtu pel »So ptički se ženili, prot' beli Ljubljani ...« Starši presrečni, češ, kako srečen Gregec, ki pa sem se veselil, da se iz obveznega nedeljskega zakmašnega Godiča pri Kamniku vračamo domov. Pel sem ne glede na letni čas, k očetovim smo hodili vse leto, dolga leta.

Z leti sem izvedel za gregorjevo, še prej, seveda, Gregor, da imam 12. marca god. Ki pa kljub nedeljskim obveznim mašam po pomembnosti ni imel primere z rojstnimi dnevi.

Imam starejšega brata, bistveno, šest let. In glej ga, zlomka, ne brata, pač očeta, ki je vkup z materjo posredno poskrbel, da na gregorjevo praznuje tudi ta starejši. Ampak rojstni dan. Pred trinajstimi, ne dvanajstimi leti sem mu zjutraj še voščil za saj ni važno katero obletnico, potem sem šel pa za deset dni v neprostovoljno komo. Na njegov rojstni dan. In na svoj god.

Če sem patetičen, in to ni redko, je torej 12. marec kar pomemben v naši primarni družini, kolikor naju še je. Vsako leto tega dne se mi utrne solza ali me vsaj zaščemi, zapeče v nosnicah ob spominu, kaj so onega dne pred, kot se je pozneje skazalo, srečnimi trinajstimi leti doživljali vsi, ki jim ni bilo čisto vseeno, ako se bom na ta svet vrnil.

Kot vsako leto sem tudi ta petek, dvanajstega, ne trinajstega, starejšemu zaželel še na mnoga ali vsaj čim več let. Potem sva malo trebila spomine na dan mojega začasnega, no ja, počitka onstran, in ko sva že malone slovo jemala, mi je voščil – za god.
Ker znam angleško in včasih znanje tudi praktično udejanjim, sem zavzdihnil: »Oh, My God!«

Kako sem lahko pozabil na svoj drugi osebni praznik v gregorijanskem koledarju. Očitno mi pomeni bistveno manj kot dan rojstva, ki pa ga praznujem predzadnjega julija, pa ne po julijanskem koledarju. In na katerega brat včasih pozabi. Za kakšen dan. Še prevod angleškega vzdiha: »O, moj god!«