Novinar z jajci

V našem malem kurniku smo dvema ostarelima rjavkama in prejšnjih pokolenj pridružili peterico mladic. Čeravno sta bili v manjšini, sta svoje nestrinjanje z mladenkami jasno, ne toliko glasno izražali s kavsanjem, kljuvanjem v mlada vratišča. Paziti sem moral le, da ni prišlo do krvi, ako se to zgodi, kura kuri volk postane. Ali pa človek. Ranjenko pokonča.

Razen nekaj kurje hude krvi nekaj tednov usodnejšega na srečo ni bilo. Kot tudi ne, tako rečem nekdanji Ljubljančan, plodov. Razen pričakovanih dveh od ta starih. Nova jata je – en primerek je lepši od drugega, lisičje rjava, temno rjava, špricana, kot so bili nekoč zimski plašči, pa pisana na teže opisljiv način, njihova skupna posebnost je, da naj bi, ko pride čas, nosile jajca vseh barv, oblik pač tradicionalnih. Kam bi pa prišli z oglatimi zneski.

Na glavi ima vsaka kura, tako sem bil poučen, rožo. Najprej komaj vidno, kar pomeni, da je še daleč od rojevanja jajc. Z rastjo petih rožic pa je v meni raslo tudi pričakovanje, kdaj bo na svet prišlo mlado jajce in, predvsem, katere barve. In je slednjič ugledalo svet, belo kot sneg (spred petnajst let). V zgodnjih jutrih sem začel v žepe tlačiti po tri, po tednu po štiri, prejšnji teden sem se v hišo vračal s šestimi pokakcanimi jajčki v rokah. Imel sem osumljenko, a z gotovostjo nisem mogel zatrditi, katera sedmerice je v zaostanku, če že ne stavka.

Potem pa mi praznični čas nameni tri dni odsotnosti. In po mobilcu prejmem fotografijo kurniške porodnišnice, v njej pravljičnih sedem raznobarvnih pisank, pisanic. Lahko rečem tudi pirhov, za naslednjo veliko noč bomo pri farbanju pač prišparali.

Pa še to, z naslovom se nikakor nisem želel postaviti ob bok kolegicam in kolegom, ki spreminjajo svet, zapisal, natančneje, natipkal sem ga v dobesednem pomenu.