Nogomet je resna stvar

Ko v svoje življenje sprejmeš človeka, s tem sprejmeš tudi njegove hobije. Tiste, ki jih že ima, in tiste, za katere se bo morda še ogrel. Nemara bodo med njimi kakšni ekstremni. Na preživljanju prostega časa lahko temeljijo prijateljstva, lahko pa tudi razpadejo zveze, če je strast enega močnejša od razumevanja drugega. A običajno je takšno razhajanje le kaplja čez rob.

Ljubiteljski fotograf mi je pred časom potarnal, da je žena izgubila potrpljenje. Ne še dokončno, preti pa mu, da ne bosta več skupaj hodila na izlete, ker ga vedno znova izgubi. Njegova ljubezen je makrofotografija, in človek se takoj, ko zagleda lepega metuljčka, vrže v travo in čaka, čaka, in še čaka, da ga bo ujel v objektiv v trenutku, ko bo razprl krila. Žena pa ne čaka več.

Spomnim se, kako je z novim hobijem spravljal ob živce ženo ne ravno športni znanec, ki se je pri petdesetih navdušil nad surfanjem. Gospa, že po karakterju bolj zaskrbljene sorte, je z daljnogledom z obale spremljala njegove podvige. Vse je šlo, dokler ni za dlje časa preprosto obležal na deski. »Izpahnil si je ramo, nič več ne more, na pomoč,« je komaj zadržala solze. Vmes se je mož v velikem slogu vrnil na kopno. Ona si je oddahnila, on pa jih je slišal, da je prestar za nove neumnosti.

Tudi nogomet, pa naj ga človek igra sam, spremlja kot gledalec ali kar oboje, je za milijone po svetu najpomembnejša postranska stvar. Ne visi kar tako nekje napis: Življenje je igra, nogomet je resna stvar. Zdi se, da v teh dneh tako razmišlja na deset tisoče Slovencev, ki so romali v Nemčijo. Sama sem lekcijo iz tega dobila pred leti, ko sem slabo voljo najbolj zagretega navijača v družini skušala odgnati z besedami: Ne bodi slabe volje, saj je samo igra. Proti meni se je sprožil tak rafal jeze, da odtlej raje molčim, pa naj se vsak sam pregrize skozi svojo slabo voljo. A nocoj stiskamo pesti, danes je dan D za naše nogometaše. V takšnih pomembnih trenutkih je tudi za take amaterje, kot sem sama, nogomet zelo resna stvar.