Nevarni fotografi

Včeraj me je ujela pripoved Koprčanke Nives Kačič, ki je za Radio Koper povedala, kako jo je premamil trenutek nekje v Etiopiji in je, ne da bi vprašala, fotografirala domačinko v lepi oranžni noši. Trenutek pogosto premaga fotografa. Domačinka je pobesnela, vzela kamen v roke, kričala nanjo in vse je kazalo, da se bo slabo izšlo. A se k sreči ni.

Spomnil sem se krajinskega parka Souss Massa v Maroku: rdeč pesek, kamen, solinam podobno močvirje v ozadju, po poti pa sta prihajali dve berberski popotnici, zakriti od nog do peta. Tista v temnejši ruti je pešačila, druga, z modro ruto in slamnikom, je ob njej jahala osla z obema nogama ob strani.

Od daleč sta kričali: »La, la, la! No photo!« Razprli sta prste na roki v roge in ... me uročili s pravim izbruhom čarovniških besed. Tista, ki je šla peš, je pobrala leseno palico, namenjeno oslu, in šla kriče nadme. Na srečo me ni namahala. Urok je zadoščal. Čez kak dan sem ostal brez glasu. Odtlej sta onidve krivi za vse nesreče, ki me doletijo.

V jugoslovanskih časih fotografiranje ljudi v javnosti ni bil noben greh. Na Kubi so se pustili fotografirati, potem pa iztegnili roko in zahtevali dolar. Na indijski peščeni obali so prihajala mlada dekleta na plažo, se hihitala in uživala, če smo jih fotografirali. V zameno so lahko one fotografirale naju – beli pojavi.

V Kopru sem pred leti pri Moletu poleti s slamnikom in sončnimi očali skušal fotografirati obalno cesto, ki je po odprtju predora ostala brez prometa. Ena od gospa je ponorela. Obtožila me je, da kot pedofil snemam njene otroke v kopalkah na pomolu. In to vpričo nje. Zelo razburjena si je zapisala registrsko mojega avta, mi dala vedeti, da je kriminalistka in da bo torej zagotovo poskrbela zame.

Če bi videla fotografijo v časopisu, bi se morda (ali pa tudi ne) sramovala svojega izpada, ker otrok seveda sploh nisem fotografiral. Ni vsak fotograf kriminalec. Ampak fotografije so vseeno nevarna reč. Zato: fotografi in turisti, previdno, svet se vrti v zelo nepredvidene smeri!