Naš covidni pes

Zdaj sem prepričana. Ni kriva pasma (lagotto romagnolo) niti poreklo (leglo na hrvaški strani Gorjancev), starost dveh let (manjše pasme dozorijo hitreje, večje počasneje) ali hrana z okusom atlantskega lososa ... Naš Kasper je pač covidni pes.

Kosmatega družinskega člana smo po naključju dobili prav na začetku epidemije. Rezervirali smo ga, še preden je prva prodajalka na tržnici v Wuhanu zbolela zaradi okužbe s koronavirusom. Strokovnjaki so se sicer zaskrbljeno spraševali, kaj bo s psi potem, ko bodo njihovi lastniki zlezli iz pižam, šli nazaj v službo in se bo življenje vrnilo v stare tirnice. Nas ni skrbelo. Ker bomo doma, se bomo z delovnim psom, ki slovi kot iskalec tartufov, pač lahko veliko ukvarjali.

In smo se, ves čas in vsi. Kasper ni bil nikoli sam doma. Njegovi dnevi so minili ob vsaj enem lastniku, ki je uradoval v domači pisarni (ali študentski predavalnici), kuhal, jedel, pospravljal, on pa se je motal med njegovimi nogami, poležaval pod kavčem, poležaval pred oknom ali pa se v neskončnost dolgo sprehajal po bližnjih gozdovih in travnikih. Skratka, imel je več pozornosti, kot bi je imel pes v normalnih razmerah. Zdaj to normalnost razume po svoje – še zmeraj je v središču on. Ne mara, da se pogovarjamo po telefonu, ne mara obiskov, prav tako ne mara bifejev, gostiln in gorskih koč, saj so njegovi prvi meseci minili v popolni karanteni. Ker smo doma punce v večini, je posebej občutljiv za moške. Ne prenese glasnih pogovorov in kričanja, divja glasba ga vrže iz tira. Ves čas nam sledi, cvili pred zaprtimi vrati, laja sredi praznega vrta in komaj najdemo samoto v prostoru, kjer je še cesar rad sam. Že trikrat smo ga vpisali v šolo. Zanimajo ga psičke in njihove vonjave, pred trenerjem pa odkrito zeha in kaže naveličanost. A zehanje je pomiritveni signal, pravi kinološka stroka, da se psi lažje spoprimejo s situacijo, ki je zanje stresna. Zato zdaj trepetamo, ali bo izpit sploh naredil. Če ga ne bo, bomo krivili zgolj in samo covid.