Naključni potrošnik

Med nekaj desetletij trajajočo potrošniško kariero sem se navadil, da ob vstopu v nakupovalno središče vklopim avtomatskega pilota. Je enostavno in hitro. Nakupovalni listek, ki ga hranim v kratkoročnem spominu, povežem z zemljevidom trgovine, ki ga skladiščim v dolgoročnem spominu. Brez razmišljanja grem od police do police in do blagajne, se predstavim s kartico za popuste in plačam. Vklopljeni avtomatski pilot je zagotovilo, da bo kupoval razum, ne skušnjava.­ Avtomatski pilot ve, kje so čebula, lepilni trak in jogurt po najugodnejši ceni v radiju 20 kilometrov. Če avtomatskega pilota ne bi vklopil, bi iz nakupovalne katedrale pritovoril tudi nov komplet izvijačev, sredstvo za poliranje kovinskih površin in za pol košare krame, ki je res ne potrebujem.

Onega dne se je po vrnitvi iz nakupovalnega središča nekaj zalomilo. Že v kopalnici sem opazil, da si pri umivanju pomagam z rdečo peso, ne s tekočim milom. Od kod rdeča pesa? Ko sem pobrisal pult v kuhinji, sem ga brisal s svetlozelenim listom kitajskega zelja, ne s papirnato brisačo. Od kod kitajsko zelje? Kje so papirnate brisače? In opazil sem, da žvečim risalni žebljiček, ne kikirikija.

Ko je človek na avtomatskem pilotu, napake, ki se zgodijo, rekonstruira s pomočjo mentalne črne skrinjice, predela potrošniške duše, po kateri naj sicer ne bi brskali. Od kod se je vzel detergent, s katerim sem začinil solato? Odgovor črne skrinjice je bil jasen. Detergent je bil na tisti trgovinski polici, na kateri je bila še prejšnji teden skladovnica bučnega olja. Milo in brisače so mi skrili na neznano lokacijo.

»Ne dotikajte se mojih krogov!« je pred tisočletji vzkliknil matematik­ Arhimed.

»Ne premikajte mi polic v trgovini,« sem zarjovel, ko se mi je risalni žebljiček, ki je bil na polici, nekoč rezervirani za kikirikije, zapičil v dlesen.