Na svetli strani Lune

Pol stoletja po Apollu se ameriška Nasa spet odpravlja proti Luni, v okviru programa Artemis so proti orbiti zveste spremljevalke naše Zemlje izstrelili vesoljsko kapsulo Orion. »Generacija Artemis, to je zate!« so iz Kennedyjevega vesoljskega centra na Floridi nagovorili vse, ki med korakanjem prvih astronavtov po Luni še niso bili rojeni. To so tudi vsi sedanji astronavti, ki upajo, da bodo na Luno stopili čez nekaj let.

Tisti, ki so bili julija 1969 dovolj stari, so »majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo« Neila Armstronga morda opazovali še na črno-belem televizijskem ekranu, velikem kot manjša omara; prenosni telefoni, na katerih smo si lahko pogledali tokratno izstrelitev, so močnejši od računalnikov, ki so prvega človeka poslali na Luno. In najambicioznejši zemljani sanjajo o smrti na Marsu.

Božanska dvojčka Apolon in Artemida sta si bila v starogrški mitologiji zelo podobna v vsem, le da je brat predstavljal sonce in dan, sestra pa noč in mesečino. Nam bo lahko vesoljski program z njenim imenom končno povedal, kaj je na temni strani Lune? Kitajska sonda Chang'e 4 je leta 2019 od tam pošiljala fotografije kamenja in kraterjev, mi pa vemo, da mora biti več. Nekje mora biti več.

Kje so vsa naša obžalovanja? Vse naše temne misli, ki jih nismo mogli ali znali pregnati, vse bolečine, ki so nam jih zadali drugi in smo si jih morda sami naprej? Slutimo, a ne zmoremo veliko več od spoznanja, da smo enkrat mladi in mislimo, da imamo veliko časa za preganjanje, potem pa nekega dne spoznamo, da nam ni nihče povedal, kdaj bi moral začeti teči. Torej tečeš in tečeš, da bi dohitel sonce, a to že tone/in drvi naokrog, da te spet ujame od zadaj./Sonce je relativno enako, a si ti starejši./Krajše sape in dan bližje smrti.*

Čas je minil, pesmi je konec. Na svidenje na svetli strani, M.

* Na temni strani Meseca, Pink Floyd