Marčeve ide

Vsakič, ko se staro leto prevesi v novo, je čutiti, da je odpadlo nekakšno breme in zavela svežina, da prihajajo novi začetki in bo vse le še bolje. Takrat v pričakovanju priostrim čute in mrzlično iščem pomlad. Prepoznam jo po vonju, po načinu oglašanja ptic in znanilcih pomladi, ki vztrajajo, tudi če jih vmes še enkrat prekrije sneg. Vedno sem vedela, kje v gozdu za domačo hišo jih iskati in kdaj. Vsaka najdba je bila praznik (»Našla sem jo!«) in tako sem leta s prvimi pomladanskimi telohi zadovoljno krasila kuhinjsko mizo.

Tokrat sem pomlad čakala še toliko nestrpneje. Še noben november se ni zdel tako mračen in težek kot minuli in dnevi, čeprav so minevali hitro, ne tako kratki. Kot bi slutila, da se bo nekaj zgodilo in bo zato mračnejši kot novembri poprej.

Vendar pa pomladi ne čakam le, ker blagodejno vpliva na moje razpoloženje, temveč tudi zato, ker takrat praznujem rojstni dan. Ker me navdaja s posebnim vznemirjenjem, iščem inovativne načine, kako ga zaznamovati. Tako smo, ko sem še hodila v šolo, doma vedno priredili eno, če ne že kar dve zabavi, seznam povabljencev je bil dolg, tematski program skrbno pripravljen vnaprej.

Sčasoma je eno in drugo spremenilo obliko, spremenile so se preference in navdih; dlje pa se je obdržala tradicija, ki jo je ohranjala mama (babica) V., ko mi je vsako leto ob tej priložnosti podarila šopek zvončkov s svojega vrta in na roko napisano pismo, včasih pa tudi radijsko čestitko.

Marčeve ide so se zapisale v zgodovino kot datum atentata na Julija Cezarja leta 44 pr. n. št. V rimskem koledarju so veljale tudi za dan poravnavanja dolgov. Tako bo zame to predvsem dan za razmislek; želim si le miru. In prvikrat bo minil brez tistega šopka, brez tistega pisma, morda celo radijske čestitke. Vzel jih je minuli november, mračen in težek, in veliko mračnejši kot novembri poprej.