Nessun dorma

Vse pogosteje se mi dogajajo koincidence, kot je naslednja: ko so se mi včeraj zvečer od utrujenosti in želje po tem, da bi zbežala v sanje, zapirale oči, je na radijskem nočnem programu zazvenela arija Nessun dorma iz Puccinijeve opere Turandot, na mojem računalniku pa so se pokazali rezultati najnovejših raziskav, ki kažejo, da Japonci – prvič od sedemdesetih let prejšnjega stoletja – spijo dlje časa.

»Nessun dorma,« ponavlja neprekosljivi Luciano Pavarotti v vlogi Kalafa, zaljubljenega v kitajsko princeso, njen ukaz: nihče v cesarstvu ne sme zaspati, vse dokler se ne razkrije ime mladeniča, ki je razrešil vse tri njene uganke in si s tem pridobil pravico, da se z njo poroči. Ona pa, ob treh ponoči po mojem času, zapada v čustveno dilemo: naj se vanj zaljubi ali naj ga da obglaviti.

Prisilila sem se, da nisem zaspala, ne samo zato, da bi še enkrat slišala Pavarottijev visoki B, v katerem zapoje tisti »vincero« – »zmagal bom«, temveč tudi zato, da bi prebrala, kako to, da so Japonci v letu 2021 povprečno spali 462 minut na dan, kar je 13 minut več kot v prejšnji raziskavi. Japonska vsakih pet let izmeri, koliko povprečno spijo njeni državljani, ki v spanju preživijo manj časa kot prebivalci vseh drugih razvitih držav današnjega sveta.

Čigav je moj čas?

»Vincero!« poje Pavarotti. Pandemija covida-19, pojasnjuje profesor Tošihiro Okubo z Univerze Keio. Delo od doma. Zato je vsekakor pričakovati, da bodo Japonci znova skrajšali povprečno trajanje spanja takoj, ko se bodo vsi spet vrnili v pisarne.

Pogledam na uro. Pol štirih. Visoki B ukazuje, naj ne spim. Konec pandemije napoveduje vrnitev Japoncev v budnost. Jaz pa spim na svojem delovnem stolu, sanjam o Turandot in Kalafu v objemu, ki si ga je ona tako želela, hkrati pa tako zelo bala. In ko je v mojih sanjah zmagala ljubezen, me je zabolelo v vratu zaradi nemogočega položaja glave, obenem pa mi je veselo poskočilo srce ob tej ne kdove kako pomembni koincidenci. Nessun dorma, je zašumel veter, razgnal oblake in naredil prostor soncu.