Leto nevarnega življenja

Če bi mi kdo v začetku februarja lani rekel, da bomo zaradi pandemije vse naslednje leto preživeli v karanteni, bi nejeverno prhnila. Leto je naokoli in razen lanskega ozkega poletnega okna smo ga skoraj v celoti prebili omejeni na vedno manjše enote: državo, regijo, občino, domače štiri stene, čas med 21. in 6. uro. Za minulo leto se zdi, kot da se je življenje ustavilo, čas pa je drvel hitreje kot kdaj koli prej. Morda je to učinek dominacije ene in iste teme oziroma njenega vpliva na vse, kar smo in počnemo.

Epidemija je še vedno tu, čeprav njen primež zaradi cepljenja popušča. A strašljiva koronska bilanca se šele dobro razkriva. Koliko odpovedanih pregledov in posegov, koliko nepostavljenih diagnoz, koliko osamljenih smrti, koliko poglobljenih in novih finančnih in duševnih stisk, koliko več zlorab in nasilja v družini, koliko mladih, ki so jim bili odvzeti šola, vrstniki in gibanje.

Največja kolateralna žrtev korone pa je svoboda. Varno zabubljeni doma smo postali nevarno pasivni, tudi za odtenek neumnejši. »Življenje ptic v ujetništvu ni prav zabavno. Vsak dan vidijo mene, moja psa, goloba, ki leti mimo ... Pomanjkanje impulzov jih resnično poneumi,« mi je pred leti dejal »oče« vzrejnega programa brkatih serov dr. Hans Frey. Z oženjem fizičnega sveta se je zožil tudi mentalni svet. Norčujemo se iz Počivalškovega »pil sem samo vodo« in Hojsovega izleta z mamo do hrvaške meje, čeprav vse skupaj ni prav nič smešno.

Bomo vsakič, ko bodo zagrozili z novim zapiranjem države, nanj ubogljivo pristali? Bomo – svetovni popotniki – obsojali vsakogar, ki gre dopustovat na Zanzibar ali Kanarske otoke? Se bomo sprijaznili z robokopi brez pravega razloga na ulicah? Mogoče ta vprašanja ne bi bila smiselna, če bi živeli na Švedskem ali Novi Zelandiji. A živimo v Sloveniji, ki jo, kot sporočajo obcestni plakati, gradijo na novo.