Grad brez srečnega konca

Preblisk, spomin, slika, ki se mi je prikazala pred očmi. Na pečini nad Dravo, nekaj okljukov prej, preden nekoč nevarna, blatna in široka reka, potem ko so ji vzeli vodo za elektrarno, po širokem prodnatem dnu komaj še vijuga kot potok, zapusti Slovenijo in teče čez Hrvaško, se diči grad Borl.

Pod oblaki kot orlovsko gnezdo, prva utrdba je kot stražar ob pomembni poti ob prehodu čez Dravo stala že v času križarskih vojn. Potem je imel dobre in slabe gospodarje. Za dobre je bil prikupna počitniška hišica z vinogradi na strmih haloških bregačah za hrbtom in prostranimi prodnatimi polji, kjer je domovina lüka, pred sabo. Za slabe je bil nadloga, strošek in kup kamenja.

Ko smo hodili v osnovno šolo v Cirkulanah, občini, ki ji ta pečina z grajskimi ostanki pripada danes, je bila na gradu, obraščenem z bršljanom in polnem skrivnostnih kotičkov, restavracija. Bil je čudovito prostran, urejen in bogat park. Bazen. Bila je muzika s plesi. Poroke v viteški dvorani.

Restavracija v starinski jedilnici, kjer se je zdelo, da se v sencah, ki so jih metale pridušene luči, skrivajo vitezi. Bile so slikarske kolonije, koncerti, poroke. Obiskovali so ga šolarji, popotniki in romantični ljubimci, ki so se zbujali v sobah nad notranjim dvoriščem, kjer je bil vodnjak, ki je menda segal do gladine Drave, globoko spodaj. V tem vodnjaku se je po mračnih ljudskih pripovedih skrivalo marsikaj …

Grad že desetletja sameva in propada. Ker Slovenci, še posebej v samostojni Sloveniji, kljub bobnečim besedam in visokoletečim načrtom, še tistih nekaj gradičev, ki v primerjavi z nemškimi ali francoskimi gradovi niso nič večji od vrtnih ut, ne znamo oživiti, čeprav domači in tuji zagledanci v zgodovino vzdihujejo ob lepoti in si predstavljajo, kaj vse bi lahko bilo, če bi bilo …

Grajske zgodbe v Sloveniji nimajo srečnega konca. Nekaj redkih izjem, kjer je trajalo celo večnost in stalo kupe denarja, da so to usodo spremenili, samo potrjuje pravilo. Tako zelo naše.