Film za en dan

Brskal sem po googlu. Najbrž je potem korporacija, ki stoji za iskalnikom, podatke o brskanju prodala drugi korporaciji, Meti. Meta je podatke o brskanju spremenila v oglaševalsko blago in me prek facebooka vabila v Domžale. V Mestni kino Domžale. Zakaj? Da si ogledam film This Much I Know to Be True (Toliko vem, da je res). Glasbeni dokumentarec, v katerem stopita pred kamere Nick Cave in njegov glasbeni tovariš Warren Ellis.

Film naj bi bil na sporedu en dan. 11. maja. Povsod po svetu naenkrat. In povsod samo enkrat. Pred tem so ga februarja zavrteli na berlinskem festivalu. Morda drži, da se je film zavrtel samo enkrat, morda tudi ne. Kakšne posebne gneče v domžalskem kinu ni bilo. In nisem zasledil, da bi projekcijo filma načrtovala še kakšna druga kinodvorana. Morda se v kinu znajde še kdaj. A za zdaj velja, da se je film odvrtel.

Skoraj ves film se odvija v opuščeni tovarni, ki je spremenjena v koncertno dvorano brez občinstva. Nick Cave poje in recitira, njegov tovariš Warren Ellis igra na violino. Igra na klaviature. Igra se s sintesajzerji. Igra se z zvoki. Zvoki, ki se ponavljajo, ki se razvijajo, ki so hipnotični, fantastični, niso s tega sveta. Zvoki, ki jih prideluje Warren, so namenjeni temu, da niansirajo Nickovo petje, recitiranje. Warrenovi zvoki niso nebeški. So zvoki, na katere Nick zapisuje bolečino. Zraven je še pevski trio. Godalni kvartet. In bobnar.

Koncert je nekaj, kar se zgodi samo enkrat. Ko glasbenik zapusti dvorano, se odigrani zvoki ne vrnejo. Film ni enkratni dogodek. Ogledamo si ga lahko znova in znova. In znova. Če je tega vreden. Dokumentarec, ki govori o dveh avstralskih glasbenikih, ki živita v Veliki Britaniji in Franciji, je kot koncert. Namenjen je občinstvu, ki ga leta 2020 in 2021 ni bilo, ker so bile koncertne dvorane zaprte. Zavrtel se je enkrat. In kdo ve, ali se bo še kdaj vrnil.