Dragi lovec

Ko se je bilo v življenju treba odločiti, ali naj večerne ure namenim filmom ali knjigam, no, je šlo v škodo filmov. Od gibljivosličnih umetnij, ki so se mi globoko vtisnile v spomin, iz mladih let pomnim predvsem dolgominutne: Eni in drugi, Pločevinasti boben, Lovec na jelene. Ne vem, koliko sem bil star, ko sem prvič buljil v The Deer Hunterja, hote ali nehote je zame postal dear hunter.

Robert De Niro je imel realnih 35 let, ne vem, ali sem ga takrat premierno ugledal na platnu, ki je bilo televizija, a od tedaj ga rad gledam, tudi v traparijah. Raje morda le še onega, ki je upodobil Forresta Gumpa. Aja, ta film sem pozabil omeniti. In mi je najljubši.

Ker je čas spiralast, sem po desetletjih spet ujel možnost za rogove zgrabiti jelena in njegovega lovca. Ujel sem ga za dlačico, še to mi je omogočila televizija, ki je od prvega ogleda filma, bi rekel, napredovala in me lahko popelje tudi naprej v preteklost – za osem dni.

V treh urah potopa v pensilvansko preteklost sem spoznal, kako samovoljen je moj spomin. Veliko vietnamskih sličic mi je zamolčal, gotovo pa ne, da sem takrat spoznal, kaj je ruska ruleta, da ima Christopher Walken eno najbolj norih mask, ki je njegov obraz, pa da so posegi pred ogledalom v prazno, če ti narava ni namenila pretirane lepote.

Predstavila se mi je tudi solzava mladenka Meryl Streep. Do pred nekaj dnevi sem videl peščico njenih filmov, zelo različne vloge, v katerih pa je vedno in povsod jokala. Tragično ali vsaj cmizdrasto.

Najbližje sem prepričeval, da gre za zelo lep film. Izkazalo se je, da je dojemanje lepote relativen pojem. V pet šestin mojstrovine sem zrl sam, že polnoč odbila je ura in čez, ko sem se jel ravnati na spanec. S pekočim nosom in vlažnih oči. Tudi zaradi spoznanja, kako zelo sta se De Niro in Streepova postarala. Če ne še kdo.