Dotakni se me

Spominjam se čudovitega pojasnila nekega izkušenega ginekologa o tem, zakaj se fetus v materinem trebuhu z obrazom dotika stene maternice. »Na ta način spoznava svet okoli sebe,« je dejal doktor, ko mi je kazal posnetke z ultrazvoka, na katerih se je dobro videlo, kako drobižek prislanja lice pa nosek pa ustnice …, pri tem pa ima na obrazu izraz, kot da že vse ve.

In tako se človeček rodi z bogatim doživetjem vsega, kar ga čaka v življenju: nežnosti, objemov, božanja, držanja za roko, poljubov, padcev na trda tla, spuščanja peska skozi prste, poskusov, da bi prijel morje, občutkom popolnosti, ko se z dlanjo sprehodi čez hrbet psa ali mačke.

Človek je pravzaprav en sam velik dotik. Naši prsti vedo vse. Ko z roko sežemo v torbo, da bi poiskali ključe, prsti točno vedo, kaj morajo izvleči iz tega kroničnega kaosa majhnih stvari, saj smo se verjetno to, kaj so ključi, naučili tako, da smo se jih dotikali z vseh strani in možganom pošiljali taktilno informacijo s tem, ko smo predmet povezali z njegovim imenom in namenom.

Kadar spoznam kakšnega novega človeka, si včasih zaželim, da bi se z vršički prstov sprehodila prek njene ali njegove glave, obraza in ustnic, ker se mi zdi, da bi, če bi to storila, v trenutku zvedela vse o njej ali njem. Dolga leta sem hodila k slepemu maserju in on mi je povedal vse o meni. Z dotikom je odkril, koliko sem stara, kako živim, kako se prehranjujem, najbolj pa me je presenetil, ko je dejal: »Nekoga zelo ljubiš …« Mar se je mogoče dotakniti ljubezni, sem se vprašala, kot da ne bi vedela … Ljubezen govori z dotikom.

V Kanadi sem bila v nekem naravoslovnem muzeju in na eksponatih je pisalo: »Dotakni se me!« Seveda, sem pomislila, kako bi se sicer lahko česa naučili o bitjih, ki so izginila pred 65 milijoni let? Kako bomo kaj vedeli o bitjih, ki živijo okoli nas, če se jih ne smemo dotakniti, jih objeti, jim dlan položiti na hrbet, obraz pa prisloniti ob lase in postati pametni kot drobižek v trebuhu, ki je takoj vse vedel.