Dan pred samoto

Selim se. Zapuščam Beograd in odhajam v vas v Istri. Ko sem se odločila za ta korak, sem hotela biti blizu morja in neba, čutila sem potrebo, da odidem iz gneče in hrupa, zdelo se mi je, da ne bom nikoli prebrala knjig, ki bi jih rada, da mi nikoli ne bo uspelo napisati vseh pesmi, ki jih zlagam v sebi, če ne bom zapustila sivega asfalta in se preselila na rdečo zemljo. Linija od Beograda do Istre se mi je zdela najboljša diagonala skozi življenje.

Trudila sem se, da ne bi obrnila glave, ko sem vozila po ulici, v kateri sem odraščala. Ne maram pogledov nazaj. Iz beograjske hiše sem izbrala naslanjač in stoječo svetilko, preprogo z budističnimi menihi in tibetanskimi šamani, hrastovo pisalno mizo in, seveda, kitaro, ki sem jo pred sto leti kupila v Malagi, mamine krožnike s cvetkami in kitajske čajne skodelice. Stanovanje blizu Poreča je odprtih vrat čakalo na pošiljko. Jaz pa sem stala pred novo hišo in se spraševala, ali sploh še imam dom.

Medtem ko so prijazni Beograjčani vse te stvari prinašali v prazno stanovanje, se mi je zdelo, da menihi in šamani nekaj mrmrajo, da kitara nekaj prepeva, da krožniki o nečem žvenketajo, da skodelice šepetajo v vonju nepopitega čaja, da naslanjač godrnja, medtem ko išče svoj novi kotiček, svetilka pa se spogleduje z dnevom pred samoto.

»Jutri bom najbolj osamljeno bitje na vsem svetu,« sem pomislila, kajti to je dan po tem, ko odideš iz starega kraja, in dan pred tem, ko se najde nov pogled z okna. To je edini dan, v katerem se objemata polnost in praznina. V katerem sta nič in vse strastna ljubimca. V katerem sem in nisem, v katerem imam vse in mi ni nič ostalo, v katerem vem in ne vem, kako živeti naprej, in prav zato, ker sem sama, čutim, da je postala svoboda moja najboljša prijateljica.

Mračilo se je in nehala sem gledati proti morju. Molčalo je in mirno dopuščalo, da je moje vprašanje potonilo do dna. Kaj sem vprašala? Samo to, ali sploh obstaja dom ali pa je to odvisno od tega, ali je naša duša dovolj velika, da iz vsakega kota, v katerega postavimo naslanjač ali svetilko, ustvari kotiček za koledar, ki se za vedno ustavi na dnevu pred samoto.