Cikcak po Sattnerjevi ulici

Na Viču v Ljubljani smo doma potrpežljivi ljudje. Ko nam pred nosom iz enodružinskih hiš rastejo bloki ali po novem vilabloki, ne rečemo nič, žalostno zremo v novega gigantskega soseda in senco, ki pada na naše dvorišče. Na prostranih travnikih, kjer smo nekoč uživali v urbani naravi, so nastala naselja, eno, dve, več njih, in še jih gradijo. Z novo povezovalno cesto se vsako jutro z obvoznice k nam zlije nepretrgana pločevinasta kača, ki se pelje na delo v središče mesta. Dobili smo kup novih trgovin, v katerih lahko kupujemo tisoč risalnih žebljičkov za evro, pa tudi italijanski parmezan. Malce težji je ob vikendih obisk pošt in lekarn, ker so zaprte. Vse, kar je ostalo po starem, je mestni avtobus. Zadnja štirinajstica še vedno odpelje pred enajsto zvečer.

Tako smo sprejeli tudi nov režim na Sattnerjevi ulici. To je ena od cest, po kateri se s Ceste na Brdo lahko zapelješ do Tržaške. In tam je bilo čez noč zarisanih osem parkirnih mest, na obeh straneh ceste. Na občini so pojasnili, da želijo z novimi parkomati (tudi po drugih ulicah mesta) ujeti dnevne migrante, umiriti promet okoli šole, odvračati tranzitni promet  ... In smo vijugali, cikcak med preklinjanjem nasproti vozečih vozil, umikanjem kolesarjem in parkiranim avtomobilom in še pešcu, ki je zašel mednje, za vse hkrati ni bilo več prostora. Potem so nekega dne črte izginile in Sattnerjeva se je vrnila v prvotno stanje. Na obeh straneh vozišča so bili na novo zarisani le kolesarski pasovi.

Vičani so se menda uprli. Ker so »verbalno obračunavali, ne pa iskali dogovor z odstopanjem prednosti«, so na občini prejeli poziv četrtne skupnosti, da parkirna mesta umakne. Ukine, izbriše. V jeziku uradnikov: gre za prilagoditve na podlagi evalvacije oziroma ugotovitve dejanskega stanja.

Evalvacija je torej pokazala, da smo na Viču potrpežljivi, dokler ne sedimo za volanom.