Čaplja

Danes je nebo sivo kot svinec, v katerem so utonile vse barve. Goste veje maklena na robu rtička so mi napoti, prvi snežni poprh, ki je samo za okras, kot sladkor v prahu na vrhu čokoladnega kolača, se blešči in staplja s pršcem vode. Čaplja kot beli podaljšek z rumenim kljunom potrpežljivo čaka na pravo znamenje, na mehurčke, ki se dvignejo na gladino, ko riba zamahne s plavutmi, na švist srebrnih lusk pod sivozelenkasto vodo …

Rahlo usločen dolg vrat elegantno obrača v smeri, kjer sluti premikanje. Na kratko se sprehodi, še vedno graciozno, si s kljunom popravi perje pod desno perutjo in se zdolgočaseno vrne na izhodišče, kjer ima najboljši pregled.

Nekaj večjih rib je v tem času varno daleč od bele plenilke. Kamnite stopnice, ki se ob hiši spustijo v vodo, po močnem dežju postanejo majhen zaliv, kamor priplavajo lačne mlakarice, ki si že barvajo perje z bleščečimi zelenimi odtenki, da bodo nared za spomladansko ženitev, med nogami pa se jim motovilijo ribe.

Race od malega vedo, da jih v vodi vsak dan čaka koruza, ribe, kdo bi si mislil, pa se navadijo na sence, ki jim mečejo koščke kruha. Poleti, ko je voda nižja in sonce pripeka, se večino dneva skrivajo pod gostim vejevjem ob bregu, samo pod večer priplavajo do kamnitega zidu in se za mušicami mečejo visoko iz vode. Po jesenskem deževju, ko voda dere, jih ni več na spregled. Konec, pobral jih je kormoran, ujela jih je vidra ali nočni ribič …

Mogoče je neumno in mogoče ni prav, da se vmešavamo v naravno življenje tistih nad vodo in tistih pod njo, toda kaj je danes še naravno? Čaplji, ki je ta trenutek odletela, privoščim izdatno kosilo. Ribam pa, da bi preživele še kak dan. Čaplja lahko na travniku s svojim smrtonosnim kljunom upleni miš. Ribe pa pred njo ne morejo uiti na drevo. Hm, ali pač, v tem pravljičnem času, ko pravijo, da je vse mogoče?