Brez drobiža

Parkirišče je bilo prazno, hišica, namenjena plačilu storitve, pa je bila opremljena z nalepko, ki sporoča, da avtomat omogoča brezgotovinsko poravnavo obveznosti. Pred tem sem sicer v vozilu preveril, ali je na voljo dovolj kovancev. Izkazalo se je, da je bakrenih kovancev sicer veliko, vendar njihova skupna vrednost ne bi zadoščala za plačilo.

Ko sem potoval proti parkirišču, sem za primer, da poslovanje brez gotovine ne bi bilo mogoče, pripravil poseben scenarij. Torej: na bencinski črpalki bi obiskal bankomat. Potem bi z bankovcem kupil manjši kos čokolade, z drobižem pa poravnal obveznosti. Ker pa je bila hiška, namenjena poravnavi obveznosti, opremljena z nalepkami korporacij, ki omogočajo pretakanje negotovinskega denarja, sem bil pomirjen. Ne bom se mučil s kovanci, vse bo urejeno s plastično plačilno kartico.

Odkljukal sem opravke in se vrnil do vozila. Poiskal sem parkirni listek, odkorakal do mašine, kjer naj bi poravnal obveznosti, samozavestno sem vtaknil parkirni listek v režo in takoj zatem še plastično plačilno kartico.

Mašina mi je sporočila, da na kartici ni dovolj sredstev. Kar sicer ni bilo res. Kakšne bogatije na kartici sicer ni bilo, za nujne obratovalne stroške pa bi moralo zadoščati. In cena parkirne storitve je bila v resnici, to naj poudarim, ugodna. Šestdeset centov za dve uri. Ampak organiziran človek ima pri roki rešitev: če srebrna kartica ne dela, bo pa zelena. Ponovil sem procedure, parkirišče pa mi je nabijalo slabo vest, ker naj bi poskušal storitev plačati s kartico, na kateri ni denarja.

»Gospod, a ste brez drobiža? Vam bom jaz teh 60 centov plačala,« je dejala gospa, ki je čakala v vrsti. Kovanec je bil v reži, preden sem lahko muksnil, da res ni treba in da se bom že nekako znašel. V glavi sem slišal reklamo za plastično kartico: »Neprecenljivo!«

Ljudje so v resnici neprecenljivi.