Beethoven brez Beethovna

V ponedeljek je pogrebni sprevod s kraljičino krsto potekal v veličastnih in hkrati ganljivih tonih. Ure in ure je bil London, vse od Westminstra do Hyde Parka, in naprej trideset kilometrov do Windsorja, odet v zvoke koračnic. Še posebej mogočna je bila ena. To je ena tistih skladb, ki jih zelo dobro poznate, a ne poznate imena, so zapisali na Otoku.

Pred ponedeljkom so jo slišali denimo na pogrebu vojvode Edinburškega aprila lani, ko jo je pred kapelo svetega Jurija zaigral orkester grenadirske garde, pa tudi v procesijah ob pogrebu kralja Edvarda VII. in kraljice matere ali britanskih premierov Winstona Churchilla in Margaret Thatcher. Igrajo jo tudi na dan spomina na vse umrle vojake na Whitehallu v Londonu. Tokrat je služila kot oda dolgoletnemu služenju kraljice Elizabete Druge. Gre za Beethovnovo pogrebno koračnico številka 1, ki se redno izvaja med britanskimi državnimi pogrebi. A kar je najbolj zanimivo: Beethoven s to skladbo ni imel prav nič.

Dolga leta so to glasbeno mojstrovino namreč pripisovali temu glasbenemu geniju, zdaj pa je že nekaj časa znano, da jo je napisal skorajda pozabljeni nemški dirigent, komorni glasbenik in zborovodja Johann Heinrich Walch (1776–1855), ki je v svojem času slovel prav po koračnicah. Med njimi je, denimo, Pariser Einzugsmarsch (Vstop v Pariz), ki je bila zaigrana leta 1814, ko so koalicijske sile Rusije, Avstrije in Prusije vkorakale na francosko ozemlje. Walch je napisal tudi koračnico britanskega polka, ki so jo pripisovali soprogu kraljice Viktorije, princu Albertu. A morda danes njegova najslavnejša skladba v zgodovini ostaja z imenom Beethovna.

Ne vem, kako drugi, ampak jaz si bom pogreb kraljice zapomnila prav po tej veličastni glasbeni kulisi, ob kateri je počasi izginjal svet, kot smo ga poznali.