Volkswagnov bully je bil kombi otrok cvetja. ID. buzz takšnega slovesa zelo verjetno ne bo pridobil, a njegova oblika privablja poglede ne samo babyboomerjev. Pastelna barva spodaj in bela na zgornjem delu k temu vsekakor pripomoreta, toda kaj se skriva za privlačno fasado?

Na hitro bi lahko rekli, da ne veliko tistega, česar še ne bi poznali. ID. buzz nadaljuje tradicijo Volkswagnovih avtomobilov, izdelanih na osnovi MEB, ki je dovolj prilagodljiva, da so nanjo lahko postavili 4,712 metra dolg kombi. Da, ID. buzz ni enoprostorec, pač pa kombi, kar je mogoče začutiti že med sedenjem na vozniškem sedežu, ki je precej visoko, veliko vetrobransko steklo pa omogoča dobro preglednost – vsaj naprej. Omeniti velja, da nima strmo odsekanega sprednjega dela, kot ga je imel bully, današnje varnostne zahteve so pač drugačne, kot so bile pred šestdesetimi leti, je pa ta prostor mogoče odpreti za natakanje tekočine za umivanje stekla.

Notranja zasnova kombinira igrivost in nekaj posebnosti z že videnim pri električnih volkswagnih. Tisto prvo je pospremljeno s kar preveč plastike, upravljalni del pa ni med najbolj intuitivnimi in privlačnimi. FOTO: Boštjan Okorn

Vstop v potniško kabino zadaj olajša par električno upravljanih drsnih vrat, sedenju pa je namenjena klasična klop, do katere se je treba kar visoko dvigniti. Že res, da jo je imel tudi bully (še toliko bolj preprosto), a v takšnem avtomobilu, no, ja, kombiju, dandanes pogrešam tri ločene sedeže. Z njimi bi še dodatno povečali kombinacije prilagodljivosti, ki so zdaj omejene na klasično deljiv naslon zadnje klopi. Je pa res, da je ta vzdolžno pomična in s tem omogoča povečanje nakladalne površine prtljažnega prostora za petnajst centimetrov. Če želite več kot 1,45 metra dolžine za prednjima sedežema, se s podiranjem zadnje klopi ta poveča na nekaj več kot 2,2 metra.

Zadaj ni posamičnih sedežev, klop je deljiva v ne preveč uporabnem razmerju 60: 40. Vstopanje skozi drsna vrata je preprosto, a je visoko, zaradi česar bi lahko imeli težave zlasti starejši potniki. FOTO: Boštjan Okorn

Prtljažni prostor ima načeloma dvojno dno, a ta koncept mi ni čisto jasen. Zadnji del je dvižen, do tod vse lepo in prav, pod dnom so v ta del v testnem avtomobilu namestili pripravna mehka zabojčka za kable in obvezno opremo. Vendar drugega, bistveno večjega spodnjega dela prtljažnika ni preprosto doseči, zato je za vsakdanjo rabo nekako izgubljen. Za povrhu je zaradi takšne postavitve (ki omogoča ravno dno v primeru podiranja zadnje klopi) dno »pravega« prtljažnika precej visoko. No, prostora kljub temu zaradi višine ne zmanjka tako hitro, poleg tega je pravilnih oblik in ga je mogoče kakovostno izkoristiti.

Večina prtljažnika ima fiksno dvojno dno, dostop do spodnjega dela je omogočen samo na manjšem delu. Kljub temu prostora za prtljago ne bi smelo zmanjkati. FOTO: Boštjan Okorn

ID. buzz je že v osnovi težak 2,5 tone, napolnite ga lahko še za dodatnih (ne prav velikih) 500 kg. Med vožnjo se izkaže za stabilnega in preprosto vodljivega, elektromotor z močjo 150 kW ga do 100 km/h požene v dobrih desetih sekundah, kar je povsem dovolj za nestresno družinsko vožnjo – kdor pričakuje izstrelitvi podobne pospeške nekaterih električnih avtomobilov, pa jih tu ne bo dočakal (s čimer seveda ni nič narobe).

Za energijo poskrbi baterija z zmogljivostjo 77 kWh ​v dnu vozila, ki jo je mogoče polniti z močjo največ 170 kW, na polnilnicah z izmeničnim tokom pa zgolj z 11 kW. Na testu nam je uspelo avtonomijo vzdrževati na vrednosti okrog 350 kilometrov, poraba je le redko padla pod 20 kWh/100 km. Še zlasti na avtocesti, a občasno tudi v mestu, se je rada dvignila nad 25 kWh/100 km. Prav varčen tale ID. buzz vsekakor ni.

Sprednji del se lahko odpre, s čimer dobite dostop do odprtine za dolivanje tekočine za pranje vetrobrana. FOTO: Boštjan Okorn

Na koncu velja omeniti še urejenost voznikovega delovnega prostora, s katero je dopolnjena igriva zunanjost. Posebnost je predal z utori za pijačo, sredinska konzola pa je odstranljiva in dovolj močna, da jo po potrebi uporabite kot stopnico za vstop v kabino. Kakovost plastike na pogled ni ravno vrhunska, težko pa zdajle napišemo, kako bo z njo po nekaj letih uporabe. Ker je ID. buzz iz istega gnezda kot drugi električni volkswagni, moram tudi pri njem pograjati zaslon pred voznikom, ki ne ponuja prav veliko informacij, še bolj pa nemogoče tipke na volanskem obroču. Tudi infozabavni sistem zahteva nekaj prilagajanja, povsem nepotrebna je odsotnost okroglega gumba vsaj za nastavljanje glasnosti in klimatske naprave – za oboje je treba s prstom drseti po nenatančnem drsniku.

Zadek dokazuje, da gre za kombi, saj so na njem velika dvižna, ravno odsekana vrata. Preizkusili smo običajno dolgo različico, Volkswagen je nedavno predstavil tudi podaljšano z več prostora za prtljago in tretjo vrsto sedežev. FOTO: Boštjan Okorn

In še razlaga naslova. ID. buzz je povsod pritegnil izjemno zanimanje mimoidočih in –vozečih. Toliko obračanja za avtomobilom že dolgo nismo doživeli, kakšen nadobudnež nam je celo pomahal. Vsekakor je to kombi z dušo, a boste zanj svojo skoraj morali prodati. Testni primerek je s ceno 80 tisoč evrov vsekakor zunaj dosega običajne slovenske družine, še zlasti če bi rada z njim potovala na daljše razdalje. Za to je dosega vsaj kakih 100 kilometrov premalo (ali pa je poraba za toliko prevelika).