Športna ikona z ljudskim pečatom

Najhitrejši golf, ki sta ga ob podpori navdušencev v prostem času začela ustvarjati šef Volkswagnovega oddelka za stike z novinarji Anton Konrad in inženir Alfons Löwenberg, je ustvaril nov razred kompaktnih šport­nikov in fenomen GTI svetovnih razsežnosti.

Zgodba najhitrejšega golfa prve serije se je začela pisati leta 1973, in to na skrivaj. Začetno razmišljanje o športnem golfu, ki je potekalo brez odobritve Volkswagnove uprave, je dobilo oprijemljivejšo podlago, ko sta pobudnika v projekt privabila še nekaj inženirjev in vodilnih s posameznih oddelkov. Osem navdušencev je brez vedenja uprave poskrbelo za raz­voj novih komponent podvozja, izbiro motorja in akronima GTI. Prve preizkuse novih sestavnih delov so opravili na prototipni izvedbi scirroca z motorjem z dvojnim uplinjačem in znižanim podvozjem. Rezultat testne vožnje ni bil najboljši. Vodja Volkswagnovega razvoja Ernst Fiala je trdil, da ima avtomobil pretrdo in premalo uglašeno podvozje ter motor s preglasnim sesalnim sistemom in da je pravzaprav nevozen. A razvoj se ni ustavil. Nov prototip na osnovi golfa in z motorjem iz audija 80 GTE z elektronskim vbrizgom goriva so upravi predstavili na začetku leta 1975. Dokončno zeleno luč za proizvodnjo prvih 5000 primerkov je GTI dobil 28. maja istega leta.


 

Dosegel je konkretnih 182 km/h

Javno predstavitev je ljudski gran turismo iniezione oziroma po angleško grand tourer injec­tion doživel nekaj mesecev pozneje na frankfurtskem avtomobilskem salonu. Rodil se je najbolj zabaven, a hkrati še vedno zelo učinkovit in uporaben golf. Športnik je bil opremljen z 1,6-litrskim bencinskim štirivaljnikom z mehanskim vbrizgom goriva K-jetronic in 80 kW (110 KM). Morda se ne zdi veliko, a velja poudariti, da je takratni GTI pomaknil kazalec na tehtnici le do 810 kilogramov. »Hot hatch« (vroča kombilimuzina) je ob podpori štiristopenjskega ročnega menjalnika z mesta do 100 km/h pospešil v 9,2 sekunde, dosegel konkretnih 182 km/h in porabil po tovarniških podatkih povprečno 10,5 litra goriva. Tak­šen golf se je v primerjavi z običajnimi primerki razkazoval s širšimi pnevmatikami na razširjenih platiščih, tršim, za 15 milimetrov nižjim podvozjem s prečnima stabilizatorjema in glasnejšim športnim izpušnim sistemom.

Kar nekaj zabele je prinašala tudi notranjost. Na vrhu prestavne ročice je bila krogla v obliki žogice za golf, prednja sedeža sta ponujala več stranskega oprijema, merilniki so bili imenitnejši, volan je bil v začetnem obdobju trikrak s sredinskim logotipom Wolfsburga – pozneje ga je zamenjal takšen z napisom GTI in štirimi prečkami. Pika na i je bilo najpogosteje svetlo sivo oblazinjenje. Da gre za volka v ovčji koži, so opozarjali tudi manjši, a vidni detajli. Zaradi razširjenih 13-palčnih platišč s 175 milimetrov širokimi pnevmatikami je dobil avtomobil na blatnikih črne plastične obrobe. V osrčju prednjih platišč sta se namesto običajnih bobnov svetila prisilno hlajena zavorna koluta. Prednji odbijač je dopolnjeval spojler, motorno masko pa rdeča obroba in napis GTI. Enakega je golf dobil še na zadku. Dodaten ščepec šport­ne drznosti je leta 1982 prinesla motorna posodobitev z 1,8-litrsko izvedbo štirivaljnika, ki je imela za dva konja večjo moč in večjo zalogo navora.


 

Cene že lep čas rastejo

Golf GTI prve generacije je po številnih plateh arhetip športnega kompaktnega avtomobila ljudskega formata. To nedvoumno potrjujejo prodajne številke, saj so jih pri Volkswagnu kljub začet­nemu pesimizmu prodali več kot 450 tisoč. GTI tako ne bo z vidika starodobništva nikoli izjemno eks­kluziven, čeprav njegove cene že lep čas rastejo in niso nizke. Za zelo povprečne primerke je treba odšteti vsaj nekaj tisoč evrov, najlepši, najbolj izvirni in hkrati z majhnim številom prevoženih kilometrov pa se prodajajo celo za več kot 40 tisoč evrov.