Budilka zazvoni in prebudiš se iz čudnih sanj, v katerih si se čez noč postaral za dvajset oziroma celo trideset let. Okončine so kar naenkrat težke, kot bi bile iz svinca, in slabo gibljive, pogled in sluh neostra ter hrbtenica vsa trda. Ne, to niso bile sanje ali mora, ampak avtorjevi občutki, ko so mu nadeli poseben simulator staranja. Tega sicer uporabljajo srednješolci zdravstvene smeri, da se lažje vživijo v kožo starejših, ki jih bodo v prihodnosti negovali. Tako odet sem odracal do avtomobila, sedel za volan in se v družbi Manuela Pungertnika, učitelja in inštruktorja varne vožnje AMZS, odpeljal na kratek krog po Ljubljani.

Preden se podamo na to težavno vožnjo, zapišimo, da je simulator staranja pripomoček, ki omogoča simulacijo simptomov in omejitev, ki jih na telesu povzroči staranje. Predvsem gre za zmanjšanje perifernega vida – v našem primeru je bil vid v območju, ki ga zakonodaja še dopušča kot minimum za pridobitev vozniškega dovoljenja –, poslabšanje sluha, okrnjeno gibljivost sklepov in okorelost telesa. S pomočjo simulatorja lahko tudi mladi vozniki na lastni koži pridobivamo izkušnje, kako proces staranja vpliva na telesne sposobnosti vožnje.

Najtežja vozniška izkušnja doslej

Staranje je fiziološki proces, ki se mu ne moremo izogniti, pa če se še tako trudimo. Seveda se ta v resničnosti dogaja počasi in pri vsakem posamezniku malo drugače. Ko pa si nadeneš simulator staranja, se v hipu postaraš za dve, tri desetletja, kar je seveda šok. Gibi, ki so bili še pred nekaj sekundami neovirani, postanejo okorni, vrtenje volana ali premikanje ročice menjalnika pa s tem sila oteženo. Periferni vid, s katerim si še pred nekaj trenutki brez težav in premikov glave zaznaval dogajanje v vzvratnih ogledalih, na merilnikih in zaslonih avtomobila, se tako zoži, da moraš za vse to obračati glavo. Seveda je tudi to težje kot prej. In prav okrnjen vid in sluh sta bila največji težavi, ki sta me mučili med nekajkilometrsko vožnjo po mestu. Še dobro, da je bil na sovoznikovem sedežu izkušeni inštruktor varne vožnje AMZS, ki me je sproti opominjal na storjene napake in neumnosti med vožnjo.

Po takšni izkušnji začneš gledati na vožnjo starejših z drugačnimi očmi in jo bolj razumeš. Ne, niso te zanalašč spregledali v vzvratnem ogledalu, ampak te zaradi omejenega perifernega vida morda enostavno niso videli. Zato ugotoviš, da bi se morali v prometu vsi obnašati bolj strpno do drugih udeležencev in z njimi sodelovati. Le tako bo promet varnejši in prijaznejši do vseh, kar je bila tudi ena od ugotovitev nedavnega strokovnega posveta Anatomija vožnje starejših, ki ga je organizirala Zavarovalnica Triglav.

Strpnost in sodelovanje v prometu

Staranje prebivalstva v Sloveniji in Evropi je dejstvo. Danes je pri nas že skoraj tretjina voznikov starejših od 60 let, večina pa jih svojega vozniškega znanja ne obnavlja. Zgovorna je tudi statistika, na slovenskih cestah so lani največ nesreč s smrtnim izidom povzročili najstarejši udeleženci, stari nad 64 let. Da so ti vozniki bolj rizični, potrjuje tudi tako imenovana škodna pogostnost, ki jo merijo v zavarovalnici.

Da bi jih bolj usposobili, bodo v največji slovenski zavarovalnici tudi letos združili moči z AMZS in starejšim od 60 let ponudili možnost osvežitvene vožnje z inštruktorjem. To pomeni brezplačen individualni program osveževanja vozniških znanj v njihovem lokalnem okolju, na cestah, kjer vsak dan opravijo največ voženj. Za osvežitev znanja CPP in bontona so vzpostavili tudi spletni portal vozimse.si, kjer so vsebine, ki prek člankov, videa in testov obravnavajo najpogostejše težave starejših voznikov.

»Izjemno nas je presenetilo in razveselilo, da so bile osvežitvene vožnje sprejete kot družinski projekt. Pogosto so babice in dedke k udeležbi spodbujali njihovi otroci in vnuki. Na vožnje so sicer prihajali vozniki, ki še redno vozijo – večinoma nekajkrat na teden – vendar je vožnja zanje že stres,« je na posvetu povedala Ana Cergolj Kebler, vodja projektov varne mobilnosti v Zavarovalnici Triglav. Dodala je še, da je za kar 55 odstotkov starejših stresno že to, da gredo na vožnjo, delež žensk je pri tem večji kot delež moških.

Ne ocenjujemo, ampak svetujemo

»Pri projektu smo ugotovili, da so vozniki z veliko novostmi v cestnem prometu seznanjeni, da pa jih lahko sami suvereno obvladajo, potrebujejo vsaj praktičen prikaz nekoga, ki mu zaupajo,« je na posvetu poudaril vodja centra voznikov pri AMZS, učitelj in inštruktor vožnje Manuel Pungertnik, in dodal: »Poleg ustvarjenega zaupanja je ključ do zadovoljstva in doseženega cilja – varnejši in bolj suvereni vozniki – to, da udeležencev med vožnjo ne ocenjujemo, temveč jim svetujemo. Po vsaki vožnji namreč analiziramo posameznikovo vožnjo in mu povemo tudi za napake. Zaradi ustvarjenega zaupanja udeleženci tega ne sprejemajo kot kritiziranje, temveč kot napotek za izboljšavo, to pa pri njih krepi zadovoljstvo in samozavest.«

V praksi se je pokazalo, da so tisti vozniki, ki pogosteje vozijo, spretnejši pri nekaterih nalogah, recimo pri vključevanju na prednostno cesto, več težav pa so na osvežitvenih vožnjah imeli z ustrezno varnostno razdaljo in ustrezno hitrostjo. Starejši vozniki so poleg tega pogosto razpeti med tem, kar so dolžni storiti in kar družba od njih pričakuje.

»Vozniki srednje generacije in mlajši sicer lahko zaznamo upadanje vozniških sposobnosti svojih staršev in starih staršev, a ker se to praviloma in na srečo dogaja počasi, nas napredovanje njihovega pešanja največkrat ujame nepripravljene. Dialog o tem je v družinah in družbi nasploh tako bolj redek pojav,« ugotavlja raziskovalec trajnostne mobilnosti Andrej Brglez. Na posvetu je še poudaril, da je tudi mlajšim generacijam pogosto v interesu, da starejši ostanejo čim dlje mobilnostno neodvisni, saj stari starši svoje vnuke pogosto vozijo na različne dejavnosti ali treninge.

Kdaj je čas za vozniško upokojitev

Po izkušnjah strokovnjakov se s starejšimi začnemo precej pozno pogovarjati o njihovi vožnji, največkrat okoli njihovega 80. leta, ko se jim podaljšuje vozniško dovoljenje. Kot je na posvetu povedal priznani nevrolog, profesor klinične nevrologije in predstojnik Katedre za nevrologijo na Medicinski fakulteti UL, Zvezdan Pirtošek, vsakomur od nas z leti začnejo upadati motorične, čutilne in tudi miselne funkcije in z njimi veščine, ki jih potrebujemo za vožnjo. »Pride čas, ko se naša želja po neodvisnosti, svobodi, neskončnosti cest in kilometrov začne prepletati z vprašanjem odgovornosti do sebe in drugih – sem (še) varen, vešč in zanesljiv voznik?«

Svoje izkušnje dolgoletne voznice je z udeleženci posveta delila tudi znana pisateljica in igralka Desa Muck: »Nimam ravno dobre šoferske kondicije. Vozim vedno redkeje, ker je to nalogo prevzel moj mož, ki se varneje počuti, če je za volanom on. Tako da vozim le takrat, ko grem kam sama. Seveda tako ne morem doseči prave šoferske samozavesti. To je velika past za nas, starejše voznike. Še preden se zavemo, si ne upamo več na cesto, in vožnjo prepustimo drugim. Naslednja past so večja mesta, sploh Ljubljana, kjer je promet vedno bolj kaotičen in je vedno več novih predpisov. Zato skušam voziti, kadar je manj prometa, ali pa pustim avto na parkiriščih na obrobju in nadaljujem z avtobusom in taksijem.«