Mladostni elegantnež

V primeru Mercedesovega najmanjšega modela, razreda A, vsekakor ne drži pregovor o jabolku, ki ne pade daleč od drevesa. Če se spomnimo prvega A iz leta 1997, ki je bil skoraj kot majhen enoprostorec z visokim sedenjem, bi težko našli bolj drugačno vozilo, kot je sedanja četrta generacija.

Robert Lešnik, vodja celotnega zunanjega oblikovanja pri Mercedes-Benzu, je oblikoval petvratnega kompaktneža (dolžina 4,43 metra), ki z dolgim sprednjim delom in kratkim zadkom spominja na kupe. To še toliko bolj velja za testni primerek, ki je imel 19-palčna platišča AMG z nizkopresečnimi pnevmatikami. V marsičem kupejevsko nizko je tudi sedenje za volanom in nasploh v vozilu. Tako da je sporočilo jasno: tale razred A naj bi pritegnil tudi več mlajših kupcev.





Ob za mercedese značilnih odličnih materialih je v tem duhu zasnovana armaturna plošča, ki je kot velika in razpotegnjena tablica. Spominja na znameniti skandinavski dizajn, in če ne bi bilo drugih označb, bi sprva lahko pomislil, da sedim v kakšnem volvu. Seveda ima digitalna armaturna plošča številne prednosti, pred voznikom je povsem prilagodljiv in spremenljiv prikazovalnik inštrumentov, desno pa multifunkcijski zaslon za (pre)številne nastavitve od multimedijskih, tistih, povezanih z vožnjo, in podobno – vse z odlično ločljivostjo. A senčna stran tega digitalnega blišča je – vsaj zame – razmeroma zapletena, kakor radi zapišemo, neintuitivna nastavitev posameznih sistemov oziroma prikazov. Tako me je na primer motilo vklapljanje oziroma izklapljanje asistence za ohranjanje voznega pasu, ki je na običajni cesti včasih kar neprijetno agresivna. Namesto da bi imel voznik na voljo preprost gumb, mora postopek opraviti z najmanj dvema klikoma v digitalnem meniju. In za nameček se omenjeni asistenčni sistem samodejno aktivira ob vsakem zagonu motorja …



Je pa vožnja s tem A-jem vozniku v veselje. Vsekakor bolj kot potnikoma na zadnjih sedežih, kjer bi težko govorili o kakšni veliki prostornosti. Morda je na slabem asfaltu, večinoma zaradi nizkopresečnih pnevmatik, podvozje nekoliko trdo, a to poplača z odlično lego in natančno vodljivostjo. K mercedesovskemu vzdušju svoje doda še sedemstopenjski samodejni menjalnik DCT. Kaj pa motor?



Kakor smo že navajeni, oznaka A 200 ne pomeni prav veliko, saj je imelo testno vozilo zgolj 1,33-litrski turbobencinski štirivaljnik, ki pa ni od muh, saj zmore največjo moč 120 kW (163 KM), kar zadošča za največjo hitrost 225 km/h in pospešek 0–100 km/h v 8 sekundah. Med običajno vožnjo je motor prijetno tih in se najbolje počuti v udobnem voznem režimu, saj v športnem da vedeti, da mu primanjkuje nekaj navora. Med testnimi vožnjami sem dosegel povprečno porabo tesno nad 7 l/100 km, k čemur pripomore tudi funkcija jadranja, ko se med konstantno hitrostjo (predvsem na avtocesti) izklapljata dva valja.

Testni A 200 je bil naložen z vso razpoložljivo asistenčno, povezljivostno in zabavno opremo, s paketom AMG line vred, zato je zelo visoka tudi njegova cena.