Prejšnji V-Strom je bil dober, celo odličen motocikel, imel je in ima svoj krog privržencev, vendar pa je pri večini nekako obveljalo mnenje, da oblikovno ni kaj dosti opažen. Račji kljun, ki ga imajo sedaj skoraj vsi motorji tega razreda je bil sploh pri zadnji generaciji predmet lepotnih razprav, čeprav mnogi pozabljajo, da je podoben izdelek Suzuki nekoč imel. Bil je prav tako predmet lepotnih pogovorov, vendar večinoma zelo pozitivnih.
 
To je bil DR 750, daljnega leta 1988, znan kar po kratici, ki je šla hkrati tudi zelo dobro v uho - DR Big. V moto svetu se še zdaj vrstijo argumenti, kdo je prvi začel z danes že skoraj nujno obliko račjega kljuna pri potovalnih enduro motociklih, BMW ali Suzuki. Menim, da niti ni pomembno, bistveno je, da je to obojim kupcem všeč. In novi V-Strom 1050 XT s tem kljunom izgleda res dobro, zdi se kot povratek legendarnega Dr. Biga.




 
Torej, račji kljun spredaj s simpatično kvadratno lučjo povzeto po modelu katana. Krasi ga velik, zelo dober, nastavljiv vetrobran. Ima celo posebno nosilno palico, ki mu nudi dodatno oporo. Pri visoki hitrosti se vetrobran nič ne upogiba in s tem ne izgublja svoje funkcije, prav tako pa je na omenjeno palico možna montaža raznih elektronskih naprav. In ker je blizu vtičnika USB, je toliko bolj uporabna.

Posoda za gorivo je velika, lepo se jo zaobjame in nudi nekaj zaščite vozniku, krmilo je nastavljivo in ravno prav široko za udobno in športno vožnjo. Mogoče bo komu za stoječo vožnjo prenizko, vendar je ta malenkost lahko rešljiva z nastavki. Stikala so videti kakovostna in funkcionalna, sicer ne v razredu nemške konkurence. Vzvratna ogledala so dobro oblikovana in prikažejo dovolj široko sliko prometa za nami. Instrumentna plošča je LCD izvedbe in je bila prvo razočaranje na V-Stromu. Je premalo kontrastna in z veliko preveč informacijami, slabo vidna, kar je vsekakor škoda. Menim, da bo prva na seznamu sprememb, ko bo za to prišel čas, kajti že zdaj izgleda kot 5 ali 6 let star izdelek.
 
Sedež je ozek ampak udoben, nastavljiv v dveh višinah. Tudi po večurni vožnji nisem imel nikakršnih težav, ker je solidno oblazinjen. Sovoznikov sedež je ločen, zdi se podobne kakovosti. Prostora je za voznika in sopotnika dovolj, prav tako je prtljažnik zelo v pomoč glede držanja sopotnika ali za namestitev sistema kovčkov. Vse luči so LED izvedbe, svetijo dobro.
Motorni del je zaščiten s kovinsko kletko, ki ne deluje kot original in menim, da se bodo na tržišču pojavili lepše oblikovani izdelki. Spodnji del motorja je odet v plastično zaščito, ki ne skrije filtra motornega olja in zaradi tega je videti kot da bi bila nedokončana. Centralno stojalo je serijsko vgrajeno, stranska opora je dobro postavljena, da ni motocikel preveč ali premalo nagnjen, ko parkiramo na ravni podlagi. Kolesni obroči z naperami dajo bolj žlahten enduro videz, pnevmatike znamke Bridgestone v standardnih dimenzijah so vlivale veliko zaupanja. Izpušni lonec dominira na desni strani motocikla, je velik in iz njega se sliši zelo prijeten bas legendarnega dvovaljnega motorja.


 
Zakaj legendarnega? Ker je V2 90° oblike in gre za izpeljanko iz športnega modela TL 1000S, ki je nekih 20 let nazaj izzival v razredu Superbike. Takrat so ga priredili za prvega V-Stroma in izpopolnjevali do danes. Zdaj so njegove emisije po Euro 5 normah, ima dve svečki po valju in nasploh en kup elektronike. Rezultat iz 1.037 ccm je 79 kW ali 107 KM, ki ne tako lahek motocikel z velikim veseljem potiskajo naokrog. Agregat rad vžiga, je elastičen, s pomočjo elektronike pa zelo spreminja svoj značaj. Na dodajanje plina se odziva takoj, najbolje se počuti v srednjih obratih ali od 3.000 obratov naprej. Navora je dovolj, z lahkoto se vozi v 5. ali 6. prestavi vse od 50 km/h pa do visokih hitrosti, končna naj bi bila po tovarniških podatkih nekaj čez 200 km/h. Povprečna poraba na testu se je gibala okoli 4,7 l/100 km, kar je spodoben rezultat.
 
V zavojih se motocikel obnaša zelo dobro, je stabilen, tudi pri res zavitih cestah in dinamični vožnji je tako, sploh se ne čuti njegova teža. Zavore so naravnost za vzor, tako po občutku kot po učinku. Vzmetenje je dobro nastavljeno, prednje je nastavljivo, zadnje pa s pomočjo praktičnega koleščka prav tako.
 
Serijska oprema testnega motocikla je bila zelo bogata, od LED luči, centralnega stojala, zaščite motorja, tempomata, pametnega ABS, USB vtičnice, nastavljive vetrne zaščite, sistema za pomoč pri speljevanju z mesta in pri speljevanju v klanec, nadzora zdrsa zadnje gume, integriranih nosilcev stranskih kovčkov in še kaj bi se našlo. V-Strom nastopa v več različicah, osnovni model nima vse zgoraj naštete opreme in je zato tudi 11 kg lažji.
 
Reinkarnacija DR Big se mi zdi zelo uspešna. V-Strom 1050 XT je skoraj popoln motocikel, prijetno presenečenje moto sezone 2020. Nastopa v pestri konkurenci, nikakor ne tekmuje s kraljem na prestolu BMW R1250 GS, ampak v »srednjem« razredu, kjer najdemo Hondo Africa Twin, Triumph Tiger 900, BMW F850 GS in tem ima kaj pokazati. Tudi cenovno je umeščen zelo konkurenčno, to pa v teh kompleksnih časih ni tako zanemarljivo.