Hibridi od a do ž

Hibridna pogonska tehnika se je v osebnih vozilih prvič pojavila že v davni preteklosti, v sodobnih časih pa se je z njo prva res poudarjeno ukvarjala Toyota, še v prejšnjem tisočletju. Tekmeci so ji sledili postopoma, včasih bolj zato, ker so bili prisiljeni, kot da bi v to res verjeli. Danes je tako ali drugače hibridno gnanih avtomobilov različnih znamk precej, v Evropi imajo opazen delež.

Kaj vse so torej lahko hibridni avtomobili? Začnimo s tako imenovanimi blagimi hibridi, pri katerih je že prisotna elektrifikacija klasičnega pogona, a v najmanjši meri. Pogonska kolesa vedno žene motor z notranjim zgorevanjem, v nekaterih situacijah mu mali elektromotor rahlo pomaga, na primer pri pospeševanju. Tak blagi hibridni pogon je tudi že sposoben rekuperirati energijo pri zaviranju in je lahko namenjena za različne porabnike (denimo za klimatsko napravo), sicer bi jo morali pridobiti z motorjem z notranjim zgorevanjem, med drugim dlje časa lahko deluje sistem start-stop.

Naslednja skupina so samopolnilni hibridi. Združujejo motor z notranjim zgorevanjem in električni pogon, največkrat gre za en, včasih pa za dva elektromotorja. Motor z notranjim zgorevanjem pri pogonu še vedno prevladuje, električni mu le pomaga, a močneje kot pri blagem hibridu. Samopolnilni hibridi nimajo nobenega polnilnega kabla oziroma priključka in se ne polnijo na zunanjem omrežju. Včasih takšno vozilo tudi spelje v električnem režimu in krajšo razdaljo prevozi le na električni pogon. Baterija se prav tako samodejno polni z uporabo zavorne kinetične energije, deloma tudi ob delovanju termičnega motorja. Ta je vselej bencinski, čeprav so pred leti poskušali tudi z dizelsko-električno kombinacijo.

Priključni hibridi so danes pogosti pri več znamkah, tudi Mercedesu. Na fotografiji zaslonski prikaz stanja polnjenja baterije v modelu C 300e. Foto Mercedes-Benz

K tej kategoriji lahko prištejemo še kako podvrsto. Obstajajo namreč hibridne izvedbe, pri katerih je motor z notranjim zgorevanjem namenjen izključno ustvarjanju električne energije, za pogon koles pa vselej skrbi električni motor. Najdejo se tudi modeli, ki kombinirajo hibridni in štirikolesni pogon.

Samopolnilni hibridni pogon je danes v ponudbi marsikaterega proizvajalca zamenjal dizelski motor. Če je že nekaj časa v Evropi velika večina prodanih toyot hibridnih, pa vedno več prodaje s tem pogonom ustvarijo tudi druge znamke: v letošnjem tretjem četrtletju je po podatkih Acea delež teh hibridov v Evropski uniji dosegel 22 odstotkov, v Sloveniji 14. Še nikoli prej toliko.

Končno so tu še vedno pogostejši priključni hibridi, torej avtomobili s kombinacijo motorja na notranje zgorevanje in električnega motorja, a z dodatno možnostjo električnega polnjenja na zunanjem omrežju. Zato imajo večjo baterijo kot samopolnilni hibridi. Ko je ta napolnjena, lahko nekaj deset kilometrov prevozijo zgolj na elektriko, se pa pri novejših izvedbah ta doseg povečuje. Tudi v tem primeru gre v glavnem za bencinsko-električno kombinacijo, a se najde tudi kakšna dizelsko-električna.

Priključni hibridi imajo nekoliko večjo baterijo, ki pa se na šuko vtičnici ponavadi le napolni čez noč. FOTO:Gašper Boncelj

Kot rečeno, se je s priključnimi hibridi na krajše razdalje mogoče voziti le na električni način, imajo pa v nadaljevanju vožnje, ko se baterija izprazni, kljub temu še precejšen doseg v običajnem hibridnem načinu, ko v primeru izpraznjene bencinske posode to preprosto napolnite na običajni bencinski črpalki. Torej z njimi ni strahu glede dosega, kot to pogosto velja za popolnoma električne avtomobile.

Po drugi strani imajo zaradi večje baterije pogosto nekoliko okrnjen prtljažnik, neredko je nekoliko manjša posoda za gorivo in nekje mora biti pospravljen še polnilni kabel. Tudi cena je opazno višja kot pri samopolnilnih hibridih. V nekaterih državah jo je (še) mogoče znižati s subvencijo, pri nas že lep čas ne več.