Bolha s srečnim koncem (FOTO)

Leta 1972 rojeni fiat 126, s katerim so Italijani nadomestili ostareli fiat 500, je ob pomlajeni podobi ohranjal tehnološke lastnosti predhodnika. Svetovno prepoznavnost mu je prinesla selitev proizvodnje v vzhodni del takrat blokovsko razdeljenega sveta.

Fiat 126 se je rodil na znani, a pomlajeni platformi. Medosno razdaljo (184 cm) in v zadek nameščen dvovaljni motor je podedoval po modelu 500, zunanjo obliko mu je v pomanjšanih merah posodil večji brat z oznako 127. Miniaturni avtomobilček je bil ob 3,05-metrski dolžini namenjen štirim potnikom. V začetnem obdobju ga je poganjal 594-kubični in na koncu življenjske dobe 704-kubične centimetre velik motor. Prva različica je zmogla 17 kW (23 KM) in 39 Nm navora, zadnja »krepkih« 19 kW (26 KM), s katerimi se je fiat še vedno najbolje počutil v urbanem okolju. Tam je briljiral z okretnostjo in priročnostjo, na avtocesti pač ni mogel biti med hitrejšimi ali stabilnejšimi.

Tudi v Čilu in Argentini

Malček je na začetku življenjske poti nizal dobre prodajne številke predvsem na domačem trgu. V dveh Fiatovih tovarnah na jugu Italije so do leta 1979 izdelali že 1,53 milijona primerkov. Dodaten pospešek mu je dala proizvodnja za železno zaveso, kjer je komunistični svet ponesel malčka v neslutene višave. Začetki »vzhodne avanture« segajo v leto 1973 z zagonom poljske proizvodnje linije, kjer je fiat 126 z dodano oznako p postajal s povečevanjem proizvodnih zmogljivosti paradni konj brez primere. Do leta 2000 so jih izdelali 3,3 milijona.

Avtomobilček, ki smo ga v naših krajih večinoma imenovali bolha, se je širil po državah vzhodnega bloka, nekaj so jih med drugim izdelali v jugoslovanskem Kragujevcu. Najdemo ga celo na južni polobli, kjer je bil nekaj časa dobavljiv v Čilu in Avstraliji. Tam in še marsikje je bil najcenejši novi avtomobil. Za povrhu je bila ponekod na voljo kabrio izvedba.

Konec leta 2000

Ves ta čas je ostajala bolhica bolj ali manj nespremenjena, čeprav velja omeniti, da je leta 1984 dobila zajetna plastična odbijača (prej sta bila jeklena) in novo armaturno ploščo. Tri leta pozneje so vanjo začeli vgrajevati na Poljskem razvit vodno hlajen motor, nad katerim je bilo dovolj prostora za skromen prtljažnik. Leto 1994 je prineslo novo lepotno prenovo in oznako 126 EL. Decembra 1996 je bila rojena še izvedba s kataliziranim izpuhom, ki so jo uradno poimenovali maluch (malček), kakor so 126 na Poljskem vedno klicali. Proizvodni trakovi so se ustavili leta 2000, zadnjih tisoč avtomobilov je dobilo oznako happy end.

Italijanski avtomobilček ostaja v svetovnih analih poznan po številnih vzdevkih. Pri nas sta se ga poleg bolhe oprijeli imeni pičipoki in kalimero. V drugih delih Jugoslavije je bil večinoma peglica. Madžari so mu rekli kispolák (mali poljak), törpe-polyak (škratasti poljak) ali egérkamion (mišji tovornjak). V Nemčiji je nosil vzdevek bambino, v Albaniji kikirez, na Kubi polaquito in v Čilu bototo. Fiat 126, za katerega je treba danes odšteti od nekaj sto do največ nekaj tisoč evrov, je bil pri nas zelo priljubljen, v nekaterih obdobjih celo bolj kot legendarni fičko.