Pred 15 leti je romunska Dacia (tokrat pod okriljem Renaulta) znova prišla v Slovenijo. Ne s socialistično pokveko, pač pa z resnim, a poceni avtomobilom. Tudi pri nas se je sandero lepo prijel med racionalnimi kupci, ki zdaj lahko izberejo tudi posebno jubilejno različico. Testni avtomobil je bil za povrh »terenski« stepway.
 
Ja, lahko zavijate z očmi in iščete drobne pomanjkljivosti, tudi sam jih bom kar nekaj nanizal, a dejstvo pač je, da dacia sandero pravzaprav nikoli ni imela ambicij siliti med kupce, ki se lepijo na znamke in (rečem potiho) nemško mašinerijo. Avtomobilu, ki sem ga preizkušal, težko sicer rečem siva miška, saj je bil odet v dobro vidno modro barvo z nekaj modnimi dodatki in napisi, še streha je bila pobarvana drugače. Poseben pečat so mu dali vzdolžni strešni nosilci – takšnih ne srečamo pogosto pri tovrstnih avtomobilih.




 
Med fotografiranjem je starejši par sumljivo natančno opazoval moje početje, a se nista zgražala nad nepravilno ustavitvijo avtomobila sredi ceste, pač pa sta, kasneje tudi glasno, občudovala avtomobil in spraševala, ali je rabljen in za koliko ga prodajam. No, tisto prvo niti ni za zameriti, sandero se je evolucijsko spreminjal vseh teh petnajst let in v resnici ni videti hudo futurističen. Konservativen pač. Za posel se nismo zmenili, sem raje, po svoji stari navadi, malce pošimfal, a jima vseeno dal vedeti, da avtomobil sploh ni slab.


 
Pa poglejmo. Plastika v notranjosti je z leti postajala vse boljša, a ne tako dobra kot v cliu (no, saj tega tudi ne pričakujete, mar ne?). Zaslon infozabavnega sistema je umeščen na sredino konzole, zato je slabše viden z voznikovega zornega kota. Zna pa slovensko in ima za doplačilo lahko vzhodnoevropski (khm) zemljevid navigacijske naprave. Med epidemijo je tudi to lahko dovolj …


 
Kabina je prostorna, tudi na zadnji klopi (ki je res le to) odrasli ne bodo imeli težav, kam z nogami ali glavo. Električno pomoč pri upravljanju stekel zadaj je treba tudi pri tej opremi doplačati. Ni pa doplačila za kakšno bolj kakovostno oblogo prtljažnika, ki je najbolj neugleden del avtomobila. Tam boste nehote ugledali tudi tisto, kar je pri ostalih (vsaj 15 let) dodobra skrito, za kakšen pločevinasti del se lahko tudi kaj zatakne. Sicer pa je luknja velika 320 litrov, a precej globoka, rob pa zoprno visok. Odpiranje vam bo večinoma umazalo roke.


 
Dacia sandero stepway ni športni avtomobil, je pač prijazno mehko majav, med priganjanjem postane tudi glasen (ne toliko zaradi dizelskega motorja s porabo okoli pet litrov na sto kilometrov kot zaradi piša vetra), zato kakšnega potovalnega užitka ne ponuja. Vsekakor pa konkurenca za njim zaostane, ko se z avtoceste popeljete na podeželje, morda še po makadamu v kakšen hrib – skratka tja, kjer blesteči športni terenci na nizkopresečnih pnevmatikah vzbujajo skrb za hrbtenico potnikov (in za zaprašeno in umazano pločevino, odeto v biserno barvo). Duster stepway je kralj takšnih cest, njihovega reliefa v notranjosti skoraj ni čutiti, ne glede na to, kako je naložen. In to, se mi zdi, je tudi njegova misija. Pika.