Aduta: štirikolesni pogon in avtomatika

Večina qashqaiev, ki vozijo po naših cestah, je križancev, se pravi običajnih vozil s sprednjim pogonom, a ujetih v terensko oziroma SUV-telo oziroma karoserijo. Testni primerek pa je izjema, ima namreč priključljiv štirikolesni pogon in še samodejni menjalnik. Je to zmagovalna kombinacija?



A najprej skok v zgodovino. Qashqai je bil prvi nissan, ki so ga oblikovali in izdelovali v Veliki Britaniji. Ko je prišel leta 2007 na trg, je hitro postal prodajna uspešnica. Zdajšnjo drugo generacijo je dobil leta 2013 in uspešna prodaja se je nadaljevala. Vendar čas teče in verjetno bo tudi aktualni qashqai kmalu deležen pomladitve. Pri zunanjih linijah se torej že malo poznajo leta, pa ne, da bi deloval zastarelo, pač pa je v tem času dobil precej posnemovalcev, tako da oblikovno ne izstopa več iz povprečja.



Ob dobrodošlem visokem sedenju je potniška kabina tudi razmeroma prostorna. Pozna se, da je druga generacija pridobila nekaj centimetrov v dolžino in širino in ima malenkost daljšo medosno razdaljo; dolžina 4394, širina 1806, višina 1595, medosje 2646 mm. Dejansko je občutek prostornosti večji, kot bi pričakovali pri manj kot 4,5 metra dolgem vozilu. Ker je bil testni primerek s samega vrha opremske ponudbe, so odlični tudi sedeži v kombinaciji usnja in tkanine. Hvalim volanski obroč, na katerem je več upravljal (radijski sprejemnik, tempomat). Volanski mehanizem je dovolj neposreden, a opazno lahkotnejši kot v predhodniku. Boljša je tudi vodljivost, ki vozniku z ničimer ne da vedeti, da pravzaprav vozi terensko vozilo. Čeprav je imel testni qashqai 19-palčna kolesa z nizkopresečnimi pnevmatikami, je tudi na slabših podlagah deloval prijetno mehko in prav nič utrujajoče.



Pod sprednjim pokrovom je prijetno tiho brnel 1,7-litrski štirivaljni dizel. Dejansko ima prostornino 1749 kubičnih centimetrov, kar sploh ni slabo, saj zlahka proizvede največjo moč 110 kW (150 KM). To zadošča za največjo hitrost 193 km/h, kar za takšnega terenca tudi ni slabo. A pustimo največjo hitrost, ker ima testno vozilo štirikolesni pogon, nas je zanimalo predvsem, kako se obnese na slabšem terenu. In lahko mirno zapišem, da solidno. Za običajne vožnje po zelo mokrem (ali zasneženem) cestišču seveda zadošča tako imenovani samodejni štirikolesni pogon, ko se pogonska moč delno prenese na zadnji kolesi, če sprednji izgubljata stik s podlago. A qashqai ima še elektronsko zaporo diferenciala – aktivira jo voznik s preprostim pritiskom na gumb – in z njeno pomočjo pri majhni hitrosti zmore tudi resnejše klance in ovire. Pri tem je vozniku v pomoč še sprednja kamera, ki pri vožnji čez strmine in ostre robove odlično kaže, kaj se dogaja pred vozilom. Ob tem je dobrodošel še prikazovalnik štirikolesnega pogona, ki se vključi na sredini inštrumentne plošče. Testno vozilo bi zanesljivo zmoglo še precej več, če ne bi bilo obuto v »salonarje«, že omenjene izrazito asfaltne nizkopresečne pnevmatike.



Kar zadeva asistenčne sisteme, se qashqaiu nekoliko poznajo leta, saj ima običajni tempomat in le zvočno opozorilo na zapuščanje voznega pasu. Hvalim opozorilo na vozila v mrtvem kotu in odlične samodejno prilagodljive glavne luči v LED-izvedbi. Sklepna ugotovitev: razmeroma veliko vsestransko uporabnega vozila, s katerim se brez težav odpeljete tudi na slab teren – za razumno ceno.