»Ultraradovana« lahko ustavi le nebo

Zagorje – Prekolesaril je čuda, prehodil še več, v ponedeljek pa se »ultrarekreativec« Radovan Skubic Hilarij pri 65-ih odpravlja še na Triglav, da počasti 240-letnico prvega vzpona. Osvojiti ga namerava v tednu dni. Pa saj Triglav ni Mount Everest, porečete. Ni. Kaj se torej dogaja s človekom, ki je v življenju trikrat obtekel Zemljo, da zdaj do Triglava potrebuje ves teden?
Polona Malovrh
»V našem gozdu so začeli sekati, pa sem se ustrašil zase,« se pošali Hilarij. V resnici to, da bo na Triglav hodil celih sedem dni, še zdaleč ne pomeni, da se je zagorski ultrapohodnik, ultratekač in ultrakolesar po novem vpisal med – ultrapočasne hribolazce. Ali da se je utrudil! Le start tokratnega pohodniškega maratona si je omislil 280 kilometrov stran od cilja, na Bizeljskem, kjer se začenja zasavska planinska pot. Ta ga bo vodila prek petih vmesnih postaj posavsko-zasavskega hribovja – Lisce, Mrzlice, Čemšeniške planine in Janč - do Škofje Loke in Bohinjskega jezera, od tam pa do Zasavske koče na Prehodavcih ter do vrha slovenskega očaka. Nanj bo Hilarij prispel 26. avgusta, na dan, ko se je četverici domačinov iz Bohinja davnega 1778. leta posrečil prvi vzpon na najvišji slovenski vrh.

Generacija 65+, ki se ne preda

V petek, sredi »tropske« vročine, se je Hilarij z Bizeljskega za vsega tri dni, zgolj za pokušino, pravi, da vidi, ali je vse še tam, kjer po njegovem mora biti, podal na pot do Bohorja, Lisce in Mrzlice. Izkazalo se je, da je del poti iz glave izpadel oziroma se je pomešal z drugimi slikami od kdo ve kod. Glava dela od nesreče po svoje … Leta 2013 je Hilarija na domačem »terenu« zbil avto. Ko je po dvaindvajsetih letih hoje zaradi poškodbe kolena presedlal na kolo, se je z Vač odpeljal v Peking. Kot bi navaden smrtnik skočil čez cesto v trafiko, je Hilarij leta 2008 srečno prevozil 11.000 kilometrov dolgo pot do prizorišča Olimpijskih iger. Leta 2012 je, kot že tolikokrat, gonil pedala po tedaj še 211 slovenskih občinah – in prvič »bolj zares« padel. Hilarijev »tour« se je končal na poti iz Kladja v Cerkno. Usodna prometna nesreča pa se je zgodila na »smrtonosni« zasavki. »Vozilo zbilo kolesarja« se je glasilo uradno poročilo. Neuradno je vsebovalo tudi pomemben detajl: da je nesrečnež vozil brez – čelade … Tudi 2012 je ni imel … Po nesreči se je moral ponovno naučiti hoditi in govoriti. Spet se je rodil. »V bistvu jih letos štejem štiri in pol,« se široko smeje Hilarij in doda, da je petkov poskusni pohod do Mrzlice pokazal, da je v strašni kondiciiji. Da je kot hiperaktivni štiriletnik, ki ga lahko ustavi le nebo. Nekakšen Ultraradovan, generacija 65+, ki se ne da.

Vse je v glavi

»Telo jih ima 65 in tri mesece. Glede glave pa: zdravnik, ki me je operiral po nesreči pred petimi leti, me je potolažil, da z glavo nikoli ne bo bolje. Ker bo pozabljala, ji bo večkrat vse novo. Tudi stari prijatelji bodo kdaj novi. Z zdravnikom se večkrat slišiva. Ne govori, da pozabljaš, mi pravi. 'To se dogaja tudi tistim, ki niso bili tako polomljeni kot ti. Ko so te pripeljali, smo naredili dve kljukici, da te ne bo več.' Nato so mi odprli glavo, drugo je naredila kondicija …«
Ko se je leto dni prvič po nesreči podal na Triglav preverit, kako delajo roke in noge, je zdravniku obljubil, da ne bo šel sam. Toda! Kaj pa je s Konjščice na Triglav?! Gor in dol je bil v devetih urah. Sam. Navadni smrtniki v tem času pridejo le gor … Njegov tekaški rekord po slovenski transverzali na Triglav je deset dni in pol. »Z nahrbtnikom,« poudari. Da ga je strela lovila že dvakrat, a ji je obakrat za las ušel, pove bolj po tihem. Prvič je bilo pod Uršljo goro: »Vrglo me je pet metrov daleč. Zbudila me je bolečina. Če me ne bi, bi zaspal. Res sem bil tako lepo omamljen od naboja ...« Drugič se je vračal s Storžiča. Ujelo ga je na jasi tik pred kočo: »Barvni obroč se je z gozda valil proti meni. Vedel sem, da se moram raztegniti, kolikor je mogoče, in se vreči s poti. Menda mi je vsak las posebej pokonci stal, so rekli očividci.«

Ko gredo ljudje enkrat gor, ne gledajo več dol

Triglav je Hilarij osvajal večkrat. S trboveljskega rudnika je nanj nesel rudarsko svetilko, tam je bil ob 50. obletnici doma na Prehodavcih, zagorski občini je posvetil tek s Čemšeniške planine na Triglav, nazadnje, leta 2016 pa je bil Triglav izhodišče za njegovo »balkansko pot«. S Triglava se je prek najvišjih vrhov nekdanjih jugoslovanskih republik podal na makedonski Korab. Za podvig je porabil 36 dni, prehodil pa prek 2000 kilometrov. Z vrhov se vidi več. Tudi to, kako uničena je ponekod narava. Da svet opozori na uničevanje zelenega planeta, je vzel za svoje poslanstvo. »Ljudem je danes pomembno le osvajanje vrhov. In žigov. Ko gredo gor, ne vidijo ničesar pod seboj in okrog sebe. Nobene rože ne opazijo. Meni pa prav to vrača moč.« Maja in junija letos si je znova šel napolnit »baterije« v Hercegovino. Med hercegovske »ćobane«, ki priznavajo, da je Hilarij edini »ćoban« na kolesu. »Ko živine dolgo ni domov, sedem na kolo pa jo poiščem,« pravi.

Mongolci so se makaronom klanjali do tal

Lani ambasador zelenega planeta ni imel nobenega projekta. Zdravil je koleno. Letos ga čaka Triglav. Vremenske napovedi nikoli ne spremlja, zato tudi torkat ne ve, ali bo 26. avgusta v soncu prispel na cilj ali mu ga bodo preprečile strele. »Če bi vedel, bi me ves čas grizlo, lepe stvari pa bi šle mimo. Zakaj bi mučil svojo ubogo glavo?« Skrbno pa načrtuje večerjo. Prvi večer mu bo na Lisco pico prinesel prijatelj – gozdar Jože Prah. Koča bo tedaj zaprta, Hilarij bo imel na voljo le posteljo. Naslednja večerja bo na Mrzlici: »Naročil sem si makaronov za dva velika dedca.« A ogljikove hidrate in tudi maščobo je treba telesu vračati sproti, pravi Hilarij. Če so napori hudi, testenine niso odveč niti dvakrat na dan. Z njimi je na kolesarjenju v Peking njegova ekipa osvojila tudi srca mongolskih nomadov. »Oni so nas počastili s svojo specialiteto – suhim mesom in sirom -, ki smo ju iz gole vljudnosti spravili dol, mi pa smo jim skuhali naše makarone s polivko. Ob slovesu so se nam klanjali do tal …«

Hilarij je po Zemlji gledal že tudi z grške gore bogov, nanjo je zrl z Matterhorna, s škotskih višavij, z najvišjega evropskega vršaca … Pri petdesetih si je zaželel okusiti Olimp, nato doživeti Mont Blanc, videti Bruselj v času, ko je pod okrilje vzel tudi Slovenijo … Teki po slovenskih občinah, od Maribora do Ankarana, po brezpotjih od Radelj do Pirana, ali po zasavskih vrhovih se zdijo v primerjavi z globalnimi projekti neznatni. A tudi nanje se Radovan pripravlja: vsakič kot prvič in vselej z enako spoštljivostjo.

Tako bo tudi tokrat, ko bo na Prehodavce prinesel tri pozdravna pisma: iz Zagorja, Trbovelj in iz Sevnice. »Moramo povedati deželi, da Zasavci nismo pozabili na skoraj četrt tisočletja od prvega vzpona na Triglav. To je naš narodni simbol,« pravi človek, ki je v 65 letih pretekel toliko kilometrov, kot bi trikrat obkrožil Zemljo, pa mu še ni dovolj. Leta 2020 bo spet sedel na kolo. Pravi, da bo pozdrave iz domačega Zagorja peljal v pobrateni Aleksinac. Da pot ne bo prehitro minila, bo napravil ovinek. Do Črne Gore in Durmitorja, nič dlje. »Samo« kakšnih 1200 kilometrov je pred njim. In vsi so v glavi …