Sitne medvede bo treba stradati

Laško – Medvedka z mladičema je krajanom Sedraža in Rečice nagnala tolikšen strah v kosti, da od okoljskega ministrstva (Mop) zahtevajo, naj jo preseli v »njen osnovni habitat«. »Nismo za odstrel,« pravijo. A dilema preseliti ali odstreliti ni preprosta. Ko gre za medveda, sta možni le dve rešitvi, pravi raziskovalec Miha Krofel: ali nočemo nobenega ali z njimi sobivamo.

Krofel ni navdušen nad preseljevanjem medvedov z območij, kjer jih niso vajeni: »Sprašujem se, ali je to pravično do ljudi na osrednjem območju medveda – na primer na Kočevskem in Notranjskem. Ali s tem, da mi moramo sobivati z medvedom, drugim pa ni treba, nismo postavljeni v podrejen položaj? Po drugi strani pa je res, da je običajno sobivanje lažje tam, kjer medved ni bil nikoli iztrebljen in imamo ljudje z njim izkušnje. Težko najdem pravi odgovor.« Rešitev bo po njegovem treba poiskati na državni ravni. Pristojni za odločitev, ali zavarovane živalske vrste preseliti ali usmrtiti, so na Zavodu za gozdove Slovenije.


 

V desetih letih tretjino več medvedov

V Evropi ni veliko raziskav o medvedih zunaj Skandinavije. Slovenija se, nasprotno, uvršča v sam vrh, a hkrati v zvezi z medvedjo populacijo beleži tudi nekaj neslavnih rekordov: odstreljenih več kot sto osebkov na leto je eden najvišjih odstrelov v Evropi, prav tako letna prirast, ki je že krepko presegla število sto medvedjih mladičev na leto. V vsega dvajsetih letih je pri nas pod streli lovcev končalo več kot 1800 medvedov, največ, 143, leta 2014, odškodnine za popravo škode pa so se približale dvema milijonoma evrov in pol. Število medvedov pri nas se je samo v zadnjem desetletju povečalo za približno polovico; po grobi oceni jih je že okrog 800. Kljub temu se škode niso povečale. »To ni več šala,« pravi Jože Prah, gozdar in predsednik Društva lastnikov gozdov Sopota-Laško, »za normalno sobivanje je številka za vsaj dvesto osebkov previsoka.«

»Pri medvedih sta možni le dve rešitvi. Nočemo nobenega ali pa z njimi sobivamo.«

Prej je hodil po stoletnih poteh, zdaj se ustali

Vdor v čebelnjak, pokončan srnjak, iztrebki, občasno rjovenje …, dokaze o pojavljanju medveda naštevajo krajani Sedraža in Rečice, zaselkov med hrastniško in laško občino. Dobrih petdeset se jih je podpisalo pod pismo gozdarjem, lovcem in Mopu in jim dalo dva tedna časa za odziv. Predvsem so ljudje v strahu za otroke, ki hodijo peš v šolo, saj se medvedka hišam upa približati celo na dobrih dvajset metrov. Mateja Blažič z Mopa je za Delo povedala, da odgovor krajanom še pripravljajo. Da je medved, ki ga prek območij Šmohorja, Kopitnika in Sopote vodijo stoletne poti, ki v Zasavju prečka tudi Savo, spremenil svoje navade, že dlje časa opaža tudi Jože Prah: »Medvedje se zdaj ustalijo in ostanejo tudi na območjih, kjer doslej tega niso počeli.« Zgodba o medvedu je kompleksna, je širši problem, pravi, razloge pa je po njegovem iskati tudi v evropski direktivi, ki prepoveduje medvedja mrhovišča domačih živali: »Zato se zver seli. Odkrito pa je treba povedati, da kmetje v gozd še vedno odložijo veliko hrane in medved jo zavoha na več kilometrov.«

Velika večina medvedov, 95 odstotkov, živi na petini območja Slovenije.

»Konfliktni« medved

Medved pri nas nima več neokrnjenega naravnega okolja, v katerem bi lahko bival izolirano od ljudi, zato je edina možnost sobivanje, je prepričan tudi docent biotehniške fakultete Miha Krofel. Glede na javnomnenjske raziskave se sicer večina lokalnega prebivalstva zavzema za sobivanje z medvedom. Krofel meni, da sicer po številu močna populacija medvedov v državi ni tolikšen problem, kot so posamični »problematični osebki«: »Spomnite se Rožnika. V času spremljanja je povzročil 70 odstotkov vseh konfliktov z vsemi medvedi v Sloveniji. Če želimo torej mirno sobivati, je treba poskrbeti za konfliktne medvede – osebke, ki so izgubili strah pred človekom. Ali še bolje: preprečiti moramo njihovo nastajanje. Tako bomo preprečili veliko večino težav, ki jih imamo prebivalci na območju medvedov.«

Z manj hrane do nižje rodnosti

A odgovora na vprašanje, kako preprečiti nastanek »konfliktnega medveda«, ne gre iskati v še večjem odstrelu, saj tudi ta doslej ni preprečil porasta medvedje populacije, temveč v – hrani. »Slovenci smo med prvimi, ki smo raziskali učinke umetnega hranjenja medveda. Ta pri nas dobi kar tretjino vse hrane na krmiščih. Zaradi obilice hrane pozimi tudi ne spi toliko kot medvedi drugod. Če se zmanjša količine hrane, se zmanjša tudi reprodukcija,« pravi Krofel. »S polnjenjem krmišč ne bomo preprečili, da medved ne bi več hodil v vasi. Tudi mrhovišča s trupli domačih živali niso tako učinkovita, kot si mnogi predstavljajo. Ko so leta 2004 ukinili takšna mrhovišča, to ni imelo nobenega zaznavnega učinka na škode po medvedu.« Med bolj učinkovite ukrepe zato sodijo proti medvedu odporni smetnjaki in kompostnjaki ter odstranjevanje divjih odlagališč odpadkov v bližini naselij.