Herojske glave so morale na čiščenje

Zagorje – Osem bronastih doprsnih kipov zagorskih narodnih herojev in predvojnih revolucionarjev je moralo na nujno čiščenje v Volavlje, kjer jim bo mojster Borut Kamšek poskušal vrniti »pravo patino«. Na mestno ploščad, kjer so stalno mesto dobile na dan borca, davnega 4. julija 1985, se bodo Batičeve portretne plastike vrnile predvidoma do konca tedna.

Polona Malovrh
Zagorske herme, kot doprsni kip, ki spodaj prehaja v podstavek, imenuje umetnostna stroka, čistijo v delavnici, kjer je kipar Mirsad Begič pred devetimi leti po naročilu občine Zagorje v bron ulil bisto predsednika države Janeza Drnovška. »Glave so v dokaj dobrem stanju,« je za Delo dejal Borut Kamšek, »videz in pritrditev pa sta bila obupna; očitno so v preteklosti varčevali, ker so jih zelo nestrokovno očistili.« Pri Kamškovih bodo za herme poskrbeli po metodi vročega voskanja, štirikratno sidranje pa bo jamstvo, pravi mojster Kamšek, da kipov ne bo mogoče kar tako sneti s podstavkov. »Eden mi je skoraj v roki ostal,« je opisal demontažo osmih herojskih glav z zagorskega mestnega trga. Nova bleščava osmih herm bo občino skupaj z DDV stala slabe štiri tisočake.

"Cvetoče" obdobje po vojni

Umetniške stvaritve, ki naj bodo generacijam v spomin ali opomin, zaživijo po vsakem angažiranem obdobju – tudi Zasavje po drugi svetovni vojni ni bilo nobena izjema. Kakor v delu Spomeniki Zasavja piše Aleksandra Forte, je bilo med 1945. in 1985. v treh zasavskih občinah postavljenih 160 obeležij, od tega 90 spominskih plošč. Njihova umetniška vrednost je bila prej izjema kot pravilo.

V Sloveniji je »spomeničarstvo« razmah doživelo po letu 1949, saj so borčevske organizacije kar tekmovale v postavljanju spomenikov, navaja Fortetova. V Zasavju je samo do leta 1957 stalo že 114 obeležij; po 1960 je nastopila spomeniška kriza, ki je trajala kakšno desetletje, nakar je sledil tretji val.

Ko so se v Zagorju sredi 80. let 20. stoletja prenavljali spominski park revolucije in svobode, so osem portretnih doprsij zagorskih revolucionarjev in narodnih herojev v bronu naročili pri kiparju Stojanu Batiču. Po oceni Fortetove jih je ta upodobil »v maniri moderniziranih realističnih portretov, ki dajejo vtis le z rahlo poudarjenimi osebnimi značilnostmi upodobljenca«. V osmerici herm revolucionarjev, po katerih se v Zagorju še danes imenujejo šole in druge ustanove (Mirko Weinberger, Franc Farčnik, Jože Marn, Polde Eberl, Miha Marinko, Tone Okrogar, Ivan Skvarča), je tudi ženska Zorka Regancin, ki je bila pri komaj 23-letih ubita neznano kje in jo je naplavila Sava; za heroino so jo imenovali leta 1953.