Skoraj kot tekaški šah – poleg mišic je treba uporabljati (tudi) možgane

Odgovor na vprašanje, v čem se skrivata lepota in privlačnost orientacijskega teka, leži (menda) na dlani: »To je šport, ki poteka v naravi. Globoko v gozdu. Tam, kjer sta le sem in tja stopili kakšna gozdarjeva ali gobarjeva noga,« melodično odgovori Klemen Kenda, v prvi vrsti orientacist, pa tudi vodja tekmovanja, ki je v teh dneh v Cerkno in okolico privabilo več kot 800 tekmovalcev iz približno 30 držav.

Osmo prvenstvo Jugovzhodne Evrope v orientacijskem teku je krasna priložnost, da slovenski organizatorji najboljšim tekmovalcem na svetu pokažejo, kako dobro zna majhna, dvomilijonska država, redko gostiteljica velikih mednarodnih tekmovanj, ugrizniti v takšen zalogaj.

»Tekmovanja na srednji in dolgi progi ter v sprintu in štafetah bodo potekala v Cerknem, Idriji in Črnem Vrhu nad Idrijo, združena bodo s tradicionalnim tekmovanjem Cerkno Cup, ki ga letos organiziramo že dvajsetič. Med udeleženci je zagotovo najbolj eminentno ime Novozelandec Tim Robertson, srebrn z letošnjega svetovnega prvenstva v Latviji,« našteva Kenda razloge za ogled tekmovanja in spodbujanje tekačev.

Med domačimi favoriti za dober rezultat omeni Andraža Hribarja (OK Brežice), domačinko Nušo Jeram (OK Azimut), ki je letos že izboljšala najboljši slovenski dosežek na svetovnih prvenstvih, ter Marka Bogataja, Matica Blaža in Katjo Babič.



Prednost omenjenih je vsekakor poznavanje domačega terena. Tujci zahtevnih razmer na kraških tleh niso vajeni, zato o zanimivosti tekme nihče ne dvomi. Kot tudi ne v prihodnost orientacijskega športa, ki s takšnimi tekmovanji, na katerih se stavi (tudi) na podmladek, pridobiva veljavo.

​»Kljub slabim pogojem se na približno od pet do osem let podvoji članstvo med mladimi v orientacijskem klubu. Z organizacijo državnih šolskih tekmovanj vsako leto privabimo do 500 otrok, med katerimi se z orientacijo večina sreča prvič,« navaja Klemen Kenda, dolgoletni orientacist iz Cerknega.

»Težava pri nas je razdrobljenost klubov, ki združujejo morda od pet do deset aktivnih posameznikov. Redna vadba je tako nemogoča, prav tako majhna društva ne morejo priti do denarja za sofinanciranje vadbe v večjih mestih, kar izdatno zavira razvoj tega športa. Največja slovenska kluba, OK Azimut in OK Komenda, uživata podporo veliko občin, v katerih delujeta,« opiše tegobe, s katerimi se spopadajo v klubih.

Redna vadba (zares) krepi telo in duha 

Da je orientacijski šport primeren za vse generacije, je dejstvo, še posebno ga strokovnjaki priporočajo starostnikom – redna vadba v naravi in razmišljanje o karti, s katero je treba priti do cilja, nedvomno krepita um (in telo).

»V preteklosti sem tekel na Norveškem, Švedskem, v Franciji in Turčiji, ogromno tudi doma, in pri tem odkril posebne kotičke, ki bi mi sicer ušli,« sva s Klemenom znova pri lepotah orientacijskega teka. Nekateri ga imenujejo tudi tekaški šah. Razumevanje karte, sposobnost hitrega odločanja, značajska trdnost in še katera druga lastnost enakovredno odločajo o končnem rezultatu in se postavljajo ob bok fizičnim sposobnostim. Razvite mišice brez delovanja možganov tu torej odletijo kot gumb od hlač.

V »orientacijsko razvitem« svetu je prepoznavnost Cerknega in z njim Slovenije zaradi že omenjenega Cerkno Cupa velika, čeprav se (še) ne moremo meriti s Švico, Skandinavijo, Češko. V Skandinaviji velja orientacijski tek za enega od nacionalnih športov in je prepoznaven kot pri nas pohodništvo, v Švici pa je denimo Simone Niggli v letih 2003, 2005 in 2007 postala športnica leta – in nekajkrat stala ob boku teniškemu igralcu Rogerju Federerju.