Živilski trgi oživijo predvsem ob sobotah

Osrednji živilski trg v prestolnici ni tak, kot je bil v zlatih časih tržaški Ponterosso, pa vendar se tudi na Vodnikovem trgu poleg sveže domače in manj domače zelenjave, sadja in cvetja dobijo tudi pasovi, predpasniki, suha roba, copati ... in še kaj. Vsekakor pa vsaj ob sobotah ostaja ljubljanska tržnica tudi kraj za srečevanja.

Januarja in februarja je ponudba najbolj skromna, kar je normalno, saj je zemlja načeloma zamrznjena, tako da sveža kristalka raste samo v rastlinjakih, njenega okusa pa ni moč primerjati s solato s trnovskih ali bizoviških vrtov in njiv. V teh zimskih dneh se pozna tudi, da je turistov manj kot v ostalih letnih časih. Najboljša tržna dneva sta sobota in petek. Prodajalci vztrajajo, naslednikov pa ni, ugotavlja odhajajoča direktorica Javnega podjetja ljubljanska parkirišča in tržnice (LPT) Mateja Duhovnik. Gre za naravni upad, ki zaenkrat še ni velik.

Se bo prodaja domače zelenjave razširila na splet? Morda, primer stare šišenske tržnice, ki svojemu osnovnemu namenu služi le še vsakih štirinajst dni, ko tam kupci, združeni v Nakupujmo skupaj, prevzemajo po spletu naročene pridelke in izdelke neposredno pri kmetih in domačih mesarjih, čebelarjih, vinogradnikih, sadjarjih ..., je vreden posnemanja. Vendar, stara šišenska tržnica, ki že desetletje in pol ni v lasti in upravljanju LPT, ima lasten parkirni prostor, ne velik, pa vendarle. Osrednji živilski trg, ki se razteza na Vodnikovem trgu, Pogačarjevem trgu, Dolničarjevi ulici, pa v kletnem delu semenišča (pokrita tržnica) in v zaprtih prostorih in stebriščni lopi v Plečnikovih arkadah, pa pravega parkirišča nima. Še tisto pred Šentjakobskim gledališčem ni javno.

Saj je res, da se solato, česen in jabolka v košarah, ki bodo spet zamenjale nebodijihtreba plastične vrečke, lahko odnese ali odpelje tudi s kolesom ali z električnim vozilom Kavalir, ki brezplačno vozi po središču Ljubljane, za večje nakupe pa to ne velja. In nakupovalne navade so že toliko spremenjene, da po vsak korenček in šop peteršilja vendarle ne tečemo na trg. Zelenjadarskih stojnic pa je po mestu tudi vedno manj, izpodrinile so jih velike trgovske verige. A o parkirni hiši pod trgom tokrat vseeno ne bomo razpredali.

Štirje trgi

Javno podjetje Ljubljanska parkirišča in tržnice (LPT) upravlja poleg osrednjega trga še s tržnicami Moste, Bežigrad in Koseze, ter s pokopališkima tržnicama Vič in Žale. Največja ponudba je seveda na osrednji tržnici, povsem zasedena je – in po enotnem prepričanju tudi najdražja – koseška tržnica v Zgornji Šiški, moščanska in bežigrajska pa bolj zaživita le na glavni tržni – sobotni – dan. Klepet na trgu pokaže, da revežev na prodajni strani stojnic ni prav veliko.

Na ljubljanskih tržnicah sta dve do tri vrste prodajalcev oziroma branjevk. LPT ima z večino sklenjene rezervacijske pogodbe, ko prodajalci rezervirajo točno določeno prodajno mesto za celo leto, za dneve, ko zares prodajajo, pa plačujejo znižano najemnino. Drugi imajo mesečne pogodbe, prodajno mesto pa jih ne čaka.

Na Vodnikovem trgu je za prodajo sadja in zelenjave kmetijskih pridelovalcev na razpolago skupaj 310 prodajnih klopi, z letnimi rezervacijami je oddanih 289 prodajnih klopi in dve prodajni mesti za prodajo s trnovskih vozičkov. Za trgovce je za prodajo sadja in zelenjavo na razpolago 14 velikih kovinskih stojnic, oddanih je devet. Poleg tega sta na tem delu živilskega trga oddana tako mlekomat kot regiomat (z lokalnimi izdelki), vseh šest velikih kovinskih stojnic za prodajo zelja in repe, obe veliki kovinski stojnici za prodajo suhomesnih izdelkov, vseh devet prodajnih klopi za prodajo dalmatinske zelenjave in sadja kmetijskih pridelovalcev ter pet velikih kovinskih stojnic za prodajo živil v bloku pod kostanji.

Na ekološki tržnici na Pogačarjevem trgu je na razpolago 33 lesenih zložljivih stojnic, oddanih je 27. V pokriti tržnici je od 29 vitrin za prodajo živil oddanih 23.Neuradne statistike kažejo, da so cene na koseški tržnici, posebej v sezoni, tudi za trideset odstotkov višje, zato ni presenetljivo, ne le, da so vse zmogljivosti (21 velikih kovinskih stojnic za trgovce in pridelovalce, mlekomat, jajcemat in regiomat) oddane, temveč da tudi novi ponudniki težko pridejo zraven. Po prenovi, ki je uradno končana, je na razpolago tudi 16 prodajnih klopi, trenutno pa sta oddani le dve za živila in dve za sadike. Brezplačno parkirišče za čas nakupa obstaja – in je ob sobotah ter celo dnevnih konicah včasih premajhno.

Pozabljene Moste in Bežigrad

Več nerezerviranih prodajnih zmogljivosti je tako v Mostah kot za Bežigradom, kjer pa je med tednom precej opustelo. Od skupaj 29 prodajnih klopi in vitrin na odprtem in zaprtem delu moščanske tržnice pri Španskih borcih je oddanih dvajset, v Plavi laguni za Bežigradom pa od 19 prodajnih klopi za prodajo sadja in zelenjave 15. Tako v Mostah kot za Bežigradom je tudi precej, vsaj na videz, opuščenih, vsekakor pa zanemarjenih lokalov, česar na osrednji tržnici in v Zgornji Šiški ni. V Mostah je nekaj plačljivih parkirnih prostorov zarisanih ob cestah, težave Plave lagune s parkirnimi mesti in nedelujočimi tekočimi stopnicami pa so znane.
LPT na svoji strani dnevno objavlja okvirne cene pridelkov. Ta teden prav velikih razlik v cenah ni bilo.

Radič je tako na vseh štirih tržnicah stal po spletnih podatkih od tri do pet evrov za kilogram – resnici na ljubo branjevke in branjevci pogosto pišejo cene za četrt kile, glavnata solata je nekoliko cenejša, od 1,5 do tri evre, cena špinače se začne pri štirih evrih in konča v glavnem pri desetih, kislo zelje je po dva evra za kilogram, por med tri in 3,50 evra, ohrovt od dva do tri evre, korenje dva do 2,5 evra, čebula med 1,5 in pet evri, blitva od tri do šest evrov. Drugo vprašanje pa je, koliko zgornje cene držijo. Za kilogram radiča je bilo namreč na Vodnikovem trgu isti dan treba odšteti šest evrov.
 

Statistika

S cenami kmetijskih pridelkov in proizvodov se ukvarja tudi državna statistika. Podatke o prodani količini in povprečni ceni na letni ravni jim sporočajo iz LPT. Gre za prodajo pri samih pridelovalcih, in ne pri trgovcih ali posrednikih. Tako je bil, na primer, leta 2017 na ljubljanskih živilskih trgih promet 11,7 milijona evrov, lani pa 12,6 milijona evrov. Še malo podrobnejše statistike. Leta 2017 je bilo prodanih 152 tisoč kilogramov suhe čebule, lani pa 124 tisoč kilogramov, povprečna cena kilograma pa je z 2,10 evra padla na dva evra. Por se je z 2,77 podražil na 3,20 evra, endivija z 2,10 na 2,50 evra, špinača s 6,50 na 8,00 evra, bučke z 2,88 na štiri evre, cena špargljev pa je bila povprečno v obeh letih 12 evrov za kilogram.

Leta 2017 je bila letina jabolk skromna, temu primerno je bila ponudba skromnejša. Leta 2017 je bilo na trgih naprodaj 145.730 kilogramov namiznih jabolk (letnika 2016 in 2017) po povprečno 1,70 evra, lani pa 111.035 jabolk po povprečni ceni 1,80 evra. Hruške in češnje so se lani v primerjavi z letom 2017 pocenile z 2,33 na dva oziroma s 5,88 na štiri evre. Marelice so se podražile s 3,61 na 4,50, breskve in nektarine pocenile s 3,28 na tri evre za kilogram.

Jagode so se podražile s 4,90 na povprečno šest, podražili so se celi orehi in jedrca s 7,75 oziroma 14,00 na devet oziroma šestnajst evrov za kilogram.Ob vsej tej statistiki je seveda treba upoštevati, da so cene in količina zajete – če so res – dopoldne, ob zaključku tržnega dne pa se lahko znižajo. Tudi samo navidezno – tako da branjevke in branjevci umaknejo obvezne označbe cen, ki jih potem v resnici sploh ne znižajo. In še subjektivna ocena: med obiskovalci so vsi starostni sloji, med kupci pa je vendarle več tistih, ki se ne borijo za preživetje in ne gledajo na vsak evro.