Zakonsko zavarovani, a v praksi brez pravic

Po podatkih zavoda za zdravstveno zavarovanje ima v glavnem mestu skoraj pet tisoč ljudi zadržane pravice iz zdravstvenega zavarovanja. To pomeni, da zdravstveno oskrbo lahko dobijo le v ambulantah za osebe brez zdravstvenega zavarovanja, čeprav jih – uradno vodijo kot zavarovane.

Da ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva in dolžnost, da prispeva k njegovemu uresničevanju »v skladu s svojimi možnostmi«, piše v zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, kot tudi, da se obvezno zdravstveno zavarovanje izvaja po načelih socialne pravičnosti in solidarnosti med zdravimi in bolnimi, starimi in mladimi, bogatimi in revnimi. Toda v praksi se pokaže, da ni (vedno) tako.

Ko dolg do zavoda za zdravstveno zavarovanje preseže 50 evrov, samostojnim zavezancem, kot so samostojni podjetniki, kmeti in osebe, ki opravljajo samostojni poklic, zadržijo pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Te pravice zadržijo tudi po njih zavarovanim družinskim članom; zakoncu ali staršem, če so zavarovani kot družinski člani. »Vse te zavarovane osebe lahko v času, ko nimajo poravnanih obveznosti iz naslova prispevkov, uveljavljajo na račun obveznega zdravstvenega zavarovanja le nujno zdravljenje, ostale storitve, ki to presegajo, si morajo zagotoviti z lastnimi sredstvi,« pojasnjujejo pri zavodu za zdravstveno zavarovanje (ZZZS). Te osebe, kot še poudarjajo, imajo urejeno obvezno zdravstveno zavarovanje, »le pravice iz zavarovanja so jim zadržane, dokler ne poravnajo svojih obveznosti«. Zaostritev so v novelo pristojnega zakona vpisali leta 2002, ko je vlado vodil Janez Drnovšek, koalicijo pa so sestavljale stranke LDS, ZLSD, SLS in Desus. Šele devet let pozneje so iz tega določila izvzeli zavarovančeve otroke.
 

Z zadržanimi pravicami več kot 15.000 ljudi

Število tistih, ki jih pri javni zavarovalnici uradno vodijo kot zavarovane, a imajo »zadržane pravice«, je 15.485, od tega jih je skoraj pet tisoč v Ljubljani. Njihov skupni dolg do ZZZS je nekaj manj kot 24 milijonov evrov, kar pomeni, da je povprečni dolg posameznika do javne zavarovalnice približno 1500 evrov. »Število teh neplačnikov je danes za dvajset odstotkov nižje kot pred petimi leti, pri čemer se je število samostojnih podjetnikov in drugih samostojnih poklicev zmanjšalo za polovico,« pravijo pri ZZZS. »Znižanje pripisujemo koncu gospodarske krize, končanim osebnim stečajem na sodišču in prekinitvi državnega subvencioniranja samostojnega podjetništva.«

Zaposleni, ki jim prispevek plačuje delodajalec, nimajo zadržanih pravic, če jim delodajalec prispevkov ne plača, saj »navedeni zakon tega ne določa«, dodajajo pri zavodu za zdravstveno zavarovanje. »Predvidevamo, da se je zakonodajalec tako odločil, ker zaposleni kot šibkejša stranka v delovnem razmerju nimajo vpliva na dejanja delodajalca in posledično ne morejo nositi odgovornosti, če delodajalec prispevkov ne plača.«
 

Dejansko nezavarovani

Čeprav sprva mišljena kot kratkotrajni projekt, od leta 2002 v Mislejevi ulici stoji ambulanta pro bono za osebe brez zdravstvenega zavarovanja. Ko so jo pred šestnajstimi leti odprli, je bilo tam registriranih 89 pacientov brez urejenega zavarovanja, danes jih je približno tisoč.



Tamkajšnja socialna delavka Alenka Ugrin Vatovec opaža, da je predvsem v zadnjem času število slovenskih državljanov brez zavarovanja upadlo, kar tudi sama povezuje z upadom števila samostojnih podjetnikov in možnostjo uveljavljanja osebnega stečaja, toda hkrati zdravniško pomoč pri njih poišče več tujih državljanov brez zavarovanja. »Sistem ne zazna tistih, ki nimajo stalnega prebivališča,« poudarja socialna delavka. »Če nisi zaposlen, če nimaš pravice do denarne socialne pomoči in si brez stalnega naslova, te sistem ne zazna,« je kritična do uradne evidence. »Ti ljudje potem pridejo k nam.«

Ugrin Vatovčeva poudarja, da samoplačniki obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki imajo zaradi dolga »zadržane pravice«, niso samo samostojni podjetniki in samostojni poklici, ampak tudi vsi tisti, ki niso zaposleni in niso upravičeni do denarne socialne pomoči. Vsi ti morajo prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje, ki znaša približno 24 evrov na mesec, namreč plačati sami. »Med njimi so taki, ki tega stroška ne zmorejo plačati. Ker imajo zadržane pravice, jim pripada le nujno zdravljenje, toda to v praksi pomeni zelo malo. Če ima nekdo kronično bolezen, kot je, denimo, diabetes, iz tega naslova ne more dobiti ničesar, razen če ne gre za neko skrajno zdravstveno stanje,« poudarja Ugrin Vatovčeva. »Ko nekdo z zadržanimi pravicami zboli za angino, mu v naši ambulanti omogočimo zdravniški pregled in damo antibiotik, medtem ko bi moral za vse to v zdravstvenem domu plačati.«

Prav zato jih, ker nimajo dostopa do zdravstvenih storitev, v ambulanti pro bono štejejo med nezavarovane, in ne zavarovane, kot jih uradno vodijo pri javnem zavodu za zdravstveno zavarovanje. »Nekomu, ki ni poznavalec področja, se tako morda zdi, da govorimo o zavarovanih ljudeh, kar bi pomenilo, da imajo dostop do zdravstvenih storitev, toda to v praksi ne drži,« je Ugrin Vatovčeva kritična do uradnega beleženja. Na vprašanje, zakaj javni zavod ljudi z zadržanimi pravicami ne beleži za nezavarovane, pa odgovarja: »To samo kaže na to, da je sistem na prvi pogled videti urejen, toda ko ga pogledamo pobliže, vidimo, da so v njem področja, ki niso urejena. In to gre na škodo bolnih ljudi.«