Občine od vlade pričakujejo večjo zavzetost

Ker bo prihodnjo vlado vodil nekdanji župan, bi bilo pričakovati, da se bo odnos do lokalne samouprave »temeljito spremenil«, meni Irena Bačlija Brajnik s fakultete za družbene vede. Toda koalicijski sporazum je glede lokalne ravni kratek in nejasen.

Potrebna je prevetritev zakonodaje, vezane na lokalno samoupravo, piše v koalicijskem sporazumu, ki so ga podpisale stranke LMŠ, SD, SMC, Sab in Desus. Predvidevajo »povečanje pristojnosti in odgovornosti« lokalnih skupnosti in zagotovitev »ustreznega in zadostnega financiranja« nalog, ki jih država prenese na občine. Sporazum predvideva tudi ustanovitev pokrajin. To sicer ni nova zamisel, prvi osnutek zakona o pokrajinah je pripravila vlada Janeza Drnovška leta 1998, toda dosedanja vlada pod vodstvom SMC, ki je del prihajajoče koalicije, se tega ni lotila rekoč, da bi bilo »ustanavljanje pokrajin predrag in prezahteven projekt, katerega učinki ne bi upravičili vloženega truda in denarja«.

Da koalicijskemu sporazumu »ni mogoče nasprotovati«, saj na to »že nekaj časa« opozarjajo, a da bodo pomembni nadaljnji ukrepi in predvsem podrobnosti, poudarjajo v Skupnosti občin Slovenije, največjem reprezentativnem združenju občin, ki ima 175 članic. Ustanovitev pokrajin je po njihovem »izjemnega pomena« za delovanje lokalne samouprave, s čimer povezujejo »tudi nov, sistematičen pristop k uveljavljanju načel skladnega regionalnega razvoja«. Opozarjajo namreč, da se razlike med posameznimi deli države večajo. »Sistem, po katerem se je gasilo požare slabih razmer in velikih zaostankov, kot je pomurski razvojni zakon, je sicer prinesel nekaj rezultatov, a premalo,« poudarjajo v skupnosti. »Občine so bile pogosto edine, ki so s svojim aktivnim delovanjem ohranjale poseljenost, kakovost življenja prebivalcev na razvojno prikrajšanih območjih. Ni pa to dovolj, zato je potreben večji angažma.«
 

Kako in v kakšni obliki?

Da drugo raven lokalne samouprave – pokrajine predvideva ustava, a da kljub temu do njihove vzpostavitve ni prišlo »predvsem zaradi pomanjkanja politične volje«, spomnijo v Združenju občin Slovenije, v katerega je vključenih 115 občin. »Pokrajine so pomemben razvojni instrument in vzvod stabilnosti delovanja države, zato je nujno dograditi državo skladno z ustavo,« poudarjajo. »V izogib iskanju nekakšnih optimalnih rešitev smo poslanskim skupinam predlagali, naj obstoječe razvojne regije preoblikujejo v pokrajine.«

Irena Bačlija Brajnik, profesorica s katedre za analizo politik in javno upravo pri fakulteti za družbene vede, meni, da je zapisano v koalicijskem sporazumu »kratko in ne določa podrobnosti«. Vsebuje pa po njenem osrednje vodilo, to je decentralizacija. Zavezo o uvedbi pokrajin sicer razume kot nadaljevanje postopkov regionalizacije, ki so bili izvedeni doslej, toda poudarja, da ni jasno, v kakšni obliki in kako bi jih ustanovili. »Malce nejasno tudi je, da se na eni strani omenja ustanavljanje pokrajin in na drugi prenos pristojnosti na občine. Oboje skupaj je neizvedljivo. Če bomo ustanavljali še eno raven lokalne samouprave, bodo pokrajine prevzele nekatere skupne naloge, ki jih potem ne bo mogoče prenesti še na občine. Torej, ali en ali drugi ukrep.«


 

Preveč nalog in premalo denarja?

Politične stranke so se v koalicijskem sporazumu tudi zavezale, da bodo »spodbujale« medobčinsko sodelovanje skozi širjenje možnosti ustanavljanja medobčinskih skupnih služb in se »zavzemale« za krepitev regionalnega razvoja in preseganje razvojnih razlik med občinami. Omenjajo tudi »sistemsko prenovo« financiranja občin v smeri dviga povprečnine in investicijskih spodbud za določena območja.

Da si glede medobčinskega sodelovanja želijo predvsem »jasna in razumljiva pravila«, razširitev nabora nalog in možnosti za takšno sodelovanje in ustrezne finančne spodbude, poudarjajo pri Skupnosti občin Slovenije. »Zadnja sprememba zakona o lokalni samoupravi, ki je prinesla znižanje višine finančnih subvencij za delovanje skupnih občinskih uprav, ni okrepila medobčinskega sodelovanja,« opozarjajo. Po njihovem je zato »sistemska prenova financiranja občin nujna«, ker je »v preteklosti država na občine prenašala številne nove in nove naloge brez hkratnega prenosa finančnih sredstev«. Podobno opozarjajo tudi v Združenju občin Slovenije.
 

Zelo malo skupnih nalog

»Razkorak med financiranjem po zakonu in določeno povprečnino ter investicijskim transferjem na letni ravni še vedno znaša več kot sto milijonov evrov. Z zadnjo spremembo zakona o financiranju občin je bil precej umetno zmanjšan še bistveno večji razkorak med dejanskimi stroški in povprečnino. Vse to občine postavlja v nemogoč finančni položaj,« pojasnjujejo v združenju. »Nižanje povprečnine je mogoče samo ob predpostavki, da se občinam zmanjšajo tudi stroški, povezani z izvajanjem zakonskih obveznosti.«



Da je resnica nekje vmes, poudarja raziskovalka lokalne samouprave Irena Bačlija Brajnik. »Drži, da država pogosto kaj spreminja, kot, denimo, v primeru vzgojiteljic, ko jim je zvišala izhodiščni plačni razred, plače pa jim zagotavljajo občine.« Toda občine imajo po njenem več možnosti, kako to financirati. Ko pa je pred kratkim opravila analizo, je ugotovila, da večina med njimi »zelo slabo« izkorišča svoje finančne vire«, in to tudi zato, da ne bi obdavčevali prebivalcev. »Je pa tudi problem, da država spreminja normative, ki za seboj potegnejo finančne posledice, stroške pa nosijo občine.«

Glede spodbujanja medobčinskih skupnih služb, ki jih že deluje 52, pa Brajnikova poudarja, »da je bil korak k temu storjen v prejšnjem mandatu, a da so občine pri tem še vedno precej konservativne«, saj se kljub nekaterim finančnim spodbudam »praviloma odločajo za zelo malo skupnih nalog in med zelo majhnim številom občin«. Morda, nadaljuje raziskovalka, pa ima bodoča koalicija »v mislih še kak drug pristop, ki jih v pestro urejenih sistemih medobčinskega sodelovanja v svetu ne manjka«.