Moti jih, da se prebujamo tudi mlajši in starejši

Ljubljana – Mladim ni vseeno, sporočajo iz novega mladinskega gibanja, ki se imenuje Mladinska aktivistična organizacija, s kratico MAO. Kaj lahko naredimo mi, navadni ljudje, ki nimamo vpliva, se sprašujejo njeni člani na družabnem omrežju in odgovarjajo: »Razmišljajmo s svojo glavo in aktivno sodelujemo v boju za sistemske spremembe in boljši jutri«.

V statutu Mladinske aktivistične organizacije piše, da gre za prostovoljno, samoorganizirano in demokratično gibanje mladih, ki deluje na področju političnega aktivizma. Samo nekaj mesecev po ustanovitvi šteje nekaj več kot 60 »aktivnih in še veliko več pasivnih članov«, pravi njen predstavnik, dijak Lars Podkrajšek, ki bo čez dve leti dobil volilno pravico. Jedro organizacije po njegovem mnenju so mladi od 14. do 27. leta starosti, povezati pa se je bilo treba, ker sicer ne bi bili slišani. Zdaj sodelujejo na petkovih protestih proti vladi, organizirajo okoljske demonstracije, pred kratkim so napisali peticijo proti policijskemu nasilju.
 

Ali so kratica organizacije oziroma ideje, ki stojijo za njo, povezane z idejami maoizma, kot vam je po enem od protestov pripisal premier Janez Janša?

Kratica je bila mišljena kot provokacija sedanji vladi in očitno nam je uspelo. Je pa pri izbiri imena šlo bolj za naključje, nikakor pa niso naše zahteve povezane z ideologijo maoizma. Je pa to, kar se je zgodilo po tvitu Janeza Janše, pomagalo, da smo postali opaznejši. Prej so nas poznali protestniki v Ljubljani, zdaj nas poznajo tudi drugi.
 

Ko ste se oblikovali kot gibanje, ste opozorili, da mladi niste slišani. Kaj ste mislili s tem?

Nekajkrat se je zgodilo, da ko smo mladi zaprosili za sestanke z odločevalci, a iz tega ni bilo nič. Tudi pod prejšnjimi vladami se je dogajalo, da se mladih ni poslušalo, sploh tistih, ki še nimamo volilne pravice. Toda prej ali slej jo bomo imeli, zato bi bilo prav, da nas nekako poskušajo ujeti, namesto da nas odrivajo.
 

Kaj pa obstoječe mladinske organizacije? Teh je danes kar nekaj.

Res je, toda vsak zavod ali organizacija imata določene zakonske omejitve glede delovanja in to se pokaže prav takrat, ko hočemo biti slišani. Se pa povezujemo tudi z obstoječimi, a odločili smo se, da naredimo nekaj svojega, nekaj, kar bo mlade tudi privedlo do tega, da bomo slišani, in tako nekaj naredimo za našo skupno prihodnost. Razmišljamo o ustanovitvi nečesa formalnopravnega, morda društva, saj bi tako lahko organizirali različne dejavnosti po šolah. Hkrati pa nam gibanje, ki ni formalno oblikovano, pride bolj prav, ko organiziramo protestne akcije, saj je tako manj možnosti, da bi nas policija preganjala.
 

Po enem od nedavnih petkovih protestov ste opozorili na policijsko nasilje in napisali peticijo. Kaj se je po tem zgodilo?

Peticijo smo napisali, ker smo hoteli pokazati, da nismo za nasilje in hkrati, da nas res podpira veliko ljudi. Zanima nas, zakaj so bili do tistega protesta policisti mirni, potem pa so začeli načrtno popisovati protestnike in to prav določene skupine. Skupaj z drugimi gibanji smo podali prošnjo na varuha človekovih pravic, naj razišče ozadje. Policija bi morala biti avtonomna, ne pa da se, ko minister Hojs, ki je sicer odstopil, napove preganjanje protestnikov, tudi to se zgodi. Močno dvomimo, da takšnega ukaza ni izdal, saj se policija do takrat ni tako vedla.
 

Protesti potekajo več mesecev, zakaj bi policisti po vašem mnenju začeli drugače ravnati prav takrat?

Ljudje skoraj trideset tednov vztrajajo na ulicah in opozarjajo na nepravilnosti. Morda je večina vodilnih mislila, da bodo protesti zamrli, toda niso. In število protestnikov bi bilo še višje, če ne bi bilo policijske represije. In po mojem mnenju jih moti tudi to, da se zdaj prebujamo tudi mlajši in starejši. Po letu 2013 na ulicah še ni bilo toliko ljudi in verjetno jih skrbi, da so z vsakim novim škandalom in nepravilnostmi na trhlih nogah, zato smo v nekem pričakovanju, kaj bo prinesla bližnja prihodnost.
 

Kakšna pa so vaša pričakovanja?

Naša želja so predčasne volitve, saj bi bilo to najbolj »fer« do ljudi, ki hodijo na proteste, in vseh, ki jih podpirajo. Podpiramo tudi Koalicijo ustavnega loka, ker se nam zdi, da bi to lahko bila rešitev do prihodnjih rednih volitev. Podprli bi tudi možnost, da bi Koalicija ustavnega loka končala ta mandat in bi potem imeli redne volitve. Govorim sicer o MAO, a tudi v nekaterih drugih gibanjih pravijo, da bi se začeli pogajati o umiku z ulic, zahtevali bi sestanke in mi smo zanj že zaprosili. Želimo izvedeti, kako daleč smo drug od drugega, ko gre za vprašanja mladih.
 

Ste v MAO za sestanek zaprosili tudi sedanjo vlado, ne samo tiste, ki je ni?

Pred več kot mesecem dni smo poslali prošnjo sedanjemu predsedniku vlade, a odgovora nismo prejeli. Smo pa bili na sestanku z Levico in se pogovarjali o tem, česa si želimo. Si pa želimo sestankov tudi z drugimi političnimi strankami, zato smo prošnje poslali na vse, na odgovore pa še čakamo.
 

Ali je družbene probleme, tudi zdravstvene, mogoče reševati s sedanjimi strankami ali Koalicijo ustavnega loka, ki je odslikava prejšnje vlade?

To koalicijo smo že imeli, toda res ne vemo, kaj vse bi lahko naredili, saj so bili na oblasti samo leto in pol. Začeli smo delati, prišla je kriza, in ker so bili premalo odločni, je sledil odstop.
 

Toda v koaliciji so bile tudi stranke, ki so bile na oblasti že prej.

Večina sredinskih in levosredinskih strank je zelo zadržanih in ne uvajajo progresivnejših predlogov, ki bi zagotavljale spremembe na bolje za ljudi. Ne upajo si. Problem je, da se slovenska levica predvsem prepira, namesto da bi sodelovala. Je pa videti, da jo je Jože P. Damjan zdaj povezal, uspelo jim je najti skupne točke, na katerih bi lahko nekaj zgradili. Če ne bodo, bomo mi še naprej opozarjali. V MAO nismo podporniki nobene stranke, strinjamo pa se s posameznimi predlogi. Nismo ne levi ne desni, ampak smo sredina in se opredeljujemo na podlagi vsebine.

V kakšni družbi si želite živeti?

V enakopravni družbi, kjer bodo imeli vsi enake možnosti. Tu predvsem mislim na vse tiste, ki so prišli iz drugih držav ali pa imajo nižji ekonomski status. Vsem je treba zagotoviti enake možnosti za šolstvo, zdravstvo in to mora ostati javno, ne pa ju privatizirati. Želimo svobodne, avtonomne in zadostno financirane medije. Želimo si živeti v družbi, kjer podpiramo drug drugega in kjer ne prihaja do tega, da se imajo nekateri za nekaj več. Hočemo doseči, da bi oblast poslušala in se pogovarjala tudi s tistimi, ki je ne podpirajo, ne pa tako kot zdaj, ko vlada dela za tiste, ki jo podpirajo, vsi drugi pa smo izobčenci.