Med novimi brezposelnimi v Ljubljani največ tridesetletnikov

Država je med virusno krizo prevzela nase nekatera nadomestila za plačevanje delavcev na čakanju in tistih, ki dela ne morejo opravljati zaradi višje sile, toda odpuščanj ni preprečila. Podatki zavoda za zaposlovanje kažejo enormen porast števila brezposelnih v času epidemije.
 
V ljubljanski občini se je v prvih štirih letošnjih mesecih na zavodu za zaposlovanje na novo prijavilo nekaj več kot štiri tisoč ljudi, kar je približno 41 odstotkov več kot v istem obdobju lani. Samo v marcu in aprilu – epidemijo je oblast razglasila 12. marca – je bilo v Ljubljani nekaj več kot 2500 novoprijavljenih, kar je, kot pravijo na zavodu za zaposlovanje, dvesto odstotkov več kot v marcu in aprilu leta 2019, medtem ko je bil priliv brezposelnih v januarju in februarju v obeh letih podoben.

Med tistimi Ljubljančani, ki so v tem času pristali na zavodu, jih je bilo največ zaradi prenehanja zaposlitve za določen čas, 1340 je bilo tako imenovanih trajnih presežkov, 53 se jih je prijavilo zaradi stečaja, zaradi prenehanja poslovanja pa se je v uradno evidenco prijavilo 260 samostojnih podjetnikov. Agencija za javnopravne evidence in storitve je sicer med 21. marcem in 1. majem prejela skupno več kot štiri tisoč vlog za izbris iz poslovnega registra.



Med novoprijavljenimi brezposelnimi v glavnem mestu je največ ljudi, starih od 30 do 39 let, sledijo štiridesetletniki. Več kot polovica novih brezposelnih v tem letu je imelo manj kot deset let delovne dobe, največ jih je imelo osnovnošolsko izobrazbo ali manj, takoj za njimi so tisti s srednjo strokovno in srednjo splošno izobrazbo. Največ novoprijavljenih je bilo zaposlenih na področju gostinstva, trgovine, vzdrževanja in popravil motornih vozil, v poslovnih dejavnostih, na področju strokovnih, znanstvenih in tehničnih dejavnosti ter v predelovalnih dejavnostih.
 

S kriznim zakonom zavarovati najbolj ogrožene?

Če kdaj, se v kriznem zakonu pokažejo temelji družbene solidarnosti, ki prebivalstvo varuje pred »grožnjo ekonomske in socialne stiske«, pravi sociologinja in raziskovalka Maja Breznik. Namen zakona je, kar je poudarjala tudi vlada, zavarovati najbolj ogrožene. Toda ko je Maja Breznik analizirala aprila sprejeti zakon o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije in omilitev njenih posledic, je med drugim izpostavila podatek: zaposleni s 1700 evri so za čas krize dobili 500 evrov enkratnega dodatka, družine prejemnikov socialne pomoči pa 150 evrov. Toda država, je zapisala sociologinja v nedavni spletni objavi Mirovnega inštituta, je tudi v času epidemije učiteljica, ki svoje nezaposlene podučuje, da so sami odgovorni za svojo ekonomsko in socialno stisko, ter jih tako spet znova postavlja v začarani krog družbene stigme, saj zaposlitev sama še ne odpravlja revščine. Če najdejo delo v kateri izmed nestandardnih oblik dela, je zelo verjetno, da se bodo samo premaknili iz prejemnikov socialne pomoči med revne zaposlene, je še opozorila v besedilu z naslovom Organska solidarnost v času krize: pogled na krizne ukrepe z vidika prekarizacije dela.
 
»Analiza kriznih ukrepov je pokazala, da je glavni naslovnik družbene solidarnosti 'srednji družbeni razred', ki se (še) ne sooča s socialno stisko in te pomoči (zdaj) niti ne potrebuje,« ugotavlja Maja Breznik. »'Srednji družbeni razred' je tudi vzvod, s katerim bo mogoče nadaljevati in povečevati trend ekonomske in socialne prikrajšanosti revnih delavk in delavcev, pa tudi kulturne segregacije, saj se nanje vse bolj lepijo vzdevki, kot so družbeni paraziti, lenuhi. Zdaj je namreč v danih okvirih že jasno, da bo po epidemiji gospodarstvo 'okrevalo', če bo pripravilo delavke in delavce do še večje pokornosti in še večjega izkoriščanja.«