Koliko je uradno vseh smrkcev?

Že dve poletni sezoni zapored se z dvorišča Lepe žoge vsak četrtek zvečer sliši smeh. Male petke imajo takrat namreč čez Lastniki humorja, ekipa petih improligašev, ki jih družita podoben smisel za humor in odpor do vaj. Ogledalo je ujelo delček njihovega pub kviz šova, ki je bil tokrat – prav nič čudnega, bili smo vendarle v prvem in edinem športnem baru v mestu – posvečen državam, ki so tisti dan tekmovale na svetovnem nogometnem prvenstvu.

Kviz gre takole: ljudem daš v roke tablo in kredo, poveš, da zmagovalec ob koncu kviza dobi kakšno krasno praktično nagrado ali dve, in začneš z vprašanji. Na primer: »Koliko stopinj Celzija je bila najvišja temperatura v Sahari? Povprečno koliko minut traja polet najkrajše redne letalske linije v Angliji? Koliko je uradno vseh smrkcev?« Table, na katere ljudstvo zapiše svoje odgovore, se na veliko dvigujejo v zrak, voditelj kviza se iz njih malo ponorčuje, potem pa izda pravilni odgovor (57,7 stopinje, eno minuto in 105 smrkcev). V četrtek so tisti, ki so bili najbližje – kar se je Ogledalu zgodilo zgolj in samo enkrat, pa še to najbrž zaradi manjše protekcije med člani zasedbe – iz klobuka izžrebali srečko, na kateri je bil zapisan naključni izid nogometne tekme tistega večera, in kdor je dobil srečko s pravim izidom, je ob koncu tekme prejel praktično nagrado.
 

Stand up debata

V četrtek smo sicer dobili zgolj okus – eno takšno »zazipano« verzijo – običajnih četrkovih večerov, ki se v Žogi godijo v daljši različici, kadar vseh por lokala pač ne prežema nogomet. Pub kviz šov je angleška iznajdba, ki pa so jo Igor Bračič, Sašo Weilgoni, Jaka Šubic, Jan Hrušovar in Luka Korenčan, samooklicani lastniki humorja torej, nadgradili z improvizacijskimi vložki in, prosto po Bračiču, »zajebancijami«. In je samo ena od oblik humornih večerov, ki jih ob četrtkih pripravljajo fantje.
Poleg kviza, na katerem so v ospredju številke, ljudstvo zabavajo z igrami, v katerih improvizatorji igrajo filmske prizore ali deklamirajo prevode znanih pesmi iz guglovega prevajalnika, četrtkova zabavna druženja Lastnikov humorja pa menjaje ponujajo še koncerte, improvizirane nastope, gledališke predstave in stand up nastope.
Kako pa se improligaši razumejo s stand up komiki? »Zaradi narave našega dela smo seveda povezani,« pove Bračič, »sta pa to dva različna sloga nastopov, kar se pokaže predvsem takrat, ko ju združimo.«
»Improligaški nastopi so bolj vezani na publiko, zato se je treba veliko bolj prilagajati situaciji, glavna razlika med nami pa je, da je za improligo značilen kolektivni nastop, v katerem sodeluje več ljudi, pri stand upu pa gre za čisti individualizem,« nadaljuje Šubic. Njegovo pojasnjevanje dopolni Weilgoni z razlago, da je improvizatorjem lažje stopiti v stand up čevlje kot obratno: »Poznaš svoje telo in ga znaš uporabljati, zgodbo znaš povedati tudi z obrazno mimiko, to vse pripomore k nastopu. Standuperji se utegnejo ustrašiti improvizirane situacije na odru in negotovosti, kam bo ta odpeljala.« Sami si niso nikoli želeli poseči po stand up zvezdah, zatrdijo, »ne gre za to, da nočemo delati drugega, ampak za to, da si želimo početi samo to«.
 

Vaje, ki jih ni

Vsak od Lastnikov humorja se sicer v življenju ukvarja z drugimi stvarmi, ki pa so na neki način še vedno povezane z improm, »z druženji in nastopi ohranjamo spretnosti hitrega razmišljanja in improvizacije,« pojasni Bračič. Vadijo skorajda ne, razen če ravno izgubijo v finalu Improlige, takrat se dobijo in si prisežejo, da bodo več vadili, še povejo.
»Žive vaje so skoraj edine vaje, ki jih imamo,« prizna Šubic. »Pa sestanki,« ga dopolni Bračič in se obrne k njemu z besedami: »Tale pogovor bi lahko že skoraj kvalificirali kot vajo, piši: vaja!« Prejšnji mesec so se sicer dobili, da bi vadili, potem pa so se zaklenili iz dvorane in se nato eno uro ukvarjali s tem, kako bi prišli nazaj noter. Kar je bila pač vaja iz sodelovanja, si ob medsebojnem strinjanju zapišejo še eno vajo, ki je ni bilo.